Ko sem pred meseci bral javno razpravo o ubijanju ustvarjalnosti v šoli, sem se spraševal, koga v slovenski šoli ustvarjalnost otrok sploh zanima (saj nikogar nikoli ni zanimala). Tisto, kar naša pedagoška stroka še vedno (in vedno bolj zagnano) počne in kar si v večini želijo starši (ponovno zniževanje starostne meje številčnega ocenjevanja, vpisovanje otrok v šolo pri šestih letih ali še prej, množica testov in nalog že v četrtem razredu itd.), je daleč od poti v ustvarjalnost. Tudi starši, ne le učitelji, se zanimajo predvsem za ocene, rezultate in točke otrok, kar pomeni, da jih zanima le storilnost, in ne ustvarjalnost. Že pred leti je naš priznani psiholog, Peter Praper, napisal, da »aktivnost in ambicioznost nista isto kot izvirnost in ustvarjalnost«.
Izbrani smo vsi
Očitno je marsikoga prebudil in izzval film Abeceda (pri nas v kinu Dvor), da so množice sploh začele razmišljati, kaj ustvarjalnost je (in da je v državni šoli ni). Režiser filma je udaril z izjavo, da »je 98 odstotkov otrok naravno nadarjenih, na koncu šolanja je takih le še dva odstotka«. Potemtakem nas nekdo očitno »farba«, da je le peščica izbranih, saj smo očitno izbrani tako rekoč vsi, le da tega ne vemo. Če se sprašujemo, ali šola ubija ustvarjalnost, se ne moremo izogniti vprašanju, ali jo ubija družba kot celota. Isto vprašanje torej velja tudi za vse druge vzgojne institucije, tudi družino in vrtec. Koliko staršev je sploh sposobnih dojeti in sprejeti to, kar je v intervjuju povedal nemški specialni pedagog Niklas Gidion, da se v svobodni demokratični šoli Kapriole v Freiburgu, kjer poučuje, otroci in mladostniki učijo le takrat, ko sami hočejo, in le to, kar jih v resnici zanima? Koliko jih je sposobnih sprejeti njegove besede, da sta lenarjenje in dolgočasje pri njih cenjeni zaposlitvi? Če v slovenskem prostoru take svobodne (alternativne) šole še ne živijo (razen waldorfske), je to zaradi relativne konservativnosti miselne kulture, in ne zato, ker jih po svetu ne bi bilo. Ta v Freiburgu uspešno deluje že petindvajset let.
Šole kot zapori
Omenjeni francoski rek je švedska pedagoginja Ellen Key zapisala že leta 1908 v svoji znameniti knjigi Stoletje otroka in kaže na to, da so pronicljivejši evropski umi že pred stoletjem in več dvomili o ustreznosti in koristnosti takratne šole, ne le ko gre za ustvarjalnost. Ta dvom ni nič novega, saj je kritika šole obstajala že pri pedagogih humanizma in kasneje razsvetljenstva pred več kot dvesto petdesetimi leti (Komensky, Locke, Pestalozzi, Rousseau, Montaigne, Salzman, Basedov, Frobl, Lessing, Spencer itd.). Ko Keyeva v knjigi citira filozofa Montaigna, je ogorčena ob misli, da »so šole zapori«. Trdi, da »v šole ne spadajo šibe, temveč razcvetele veje... Šole so postale mesta, izpolnjena z obtožbami zlorabljenih otrok, namesto mesta, kjer se z veseljem biva.« Pisala je tudi o »kolektivnem poneumljanju otrok v šolah in vrtcih«. Težko je verjeti, da je že pred štiristo leti znameniti češki pedagog Jan Amos Komensky pisal o preobremenjenosti učencev, tako kot je slavni filozof Montaigne pred skoraj petsto leti menil, da je prava vrlina lahkotna, koristna in zabavna. Verjel je v koristnost zdravega uživanja v življenju in ni prenesel, da se otroke muči z delom in se jih poneumlja z znanjem (bil pa je tudi ostro proti pomehkuženosti). Keyeva je verjela, da bo 20. stoletje spravilo v življenje vse pozitivne misli in prizadevanja pedagogov in filozofov humanizma in razsvetljenstva in prineslo otrokom tiste pravice, ki si jih zaslužijo in jim po naravnih zakonih pripadajo. Prepričana je bila, da bodo »odrasli končno dojeli otroka« in sami ohranili otroško preprostost.
Danes, ko smo že v 21. stoletju (vmes sta bili dve krvavi svetovni vojni), lahko ugotavljamo, ali je res tako. Marsikaj se je spremenilo v pozitivno smer, veliko preveč pa se še vedno ni spremenilo v glavah (in srcih) ljudi, kar govori v prid temu, da so oblike slabega ravnanja z otroki izredno globoko zasidrane v kolektivnem nezavednem ter živijo naprej kot del tradicionalne kulture, zato jih žal še danes pogosto dojemamo kot samoumevne.
Ogledalo družbe
Dejstvo je, da je javna šola vedno bila in je še le ogledalo družbe, kar pomeni, da je njena vrednostna naravnanost (vrednote in norme) vedno pogojena s temeljno družbeno naravnanostjo, v kateri deluje. Če se torej sprašujemo, ali šola o(ne)mogoča okoliščine za razvoj otrokove ustvarjalnosti, se moremo naprej vprašati, koliko družba o(ne)mogoča okoliščine za uveljavitev ustvarjalnih potencialov ljudi nasploh. V kakšni družbi pravzaprav živimo? Ali lahko sploh govorimo o ustvarjalnosti kot najbolj plemeniti človeški generični lastnosti, če smo v zadnjih petih do desetih letih priča vedno večji družbeni nepravičnosti in razslojenosti, egoizmu, tajkunskemu pohlepu, zlorabam in parazitskemu odnosu peščice do javnega dobrega? In ko imamo na drugi strani množice brezpravnih ljudi, povečevanje revščine, pomanjkanje pravnega in socialnega varstva. Kakšne so lahko možnosti za ustvarjalnost v družbi, kjer ljudem jemljejo temeljno ustavno pravico do dela, do pravičnega plačila in s tem celo do dostojnega življenja? Kakšne so te možnosti v družbi ob zmanjševanju svobode in oživljanju prisile, različnih nedemokratičnih, avtokratskih oblik vodenja v javnih ustanovah? Ali se ni malo groteskno v takšni družbi pogovarjati o ustvarjalni šoli? Kar se odnosa do vzgoje otrok in otroštva tiče, glede na splošno stanje v družbi, ni niti malo presenetljivo, da se ponovno glorificirajo avtokratski načini vodenja in dela z otroki in da se celo javno, brez zadržkov ponovno skuša legalizirati (in celo institucionalizirati) telesno kaznovanje otrok v družini.
Sicer pa tudi jedro kulture slovenske družbe že stoletja določajo značilnosti, ki niso ravno v prid ustvarjalnosti kot svobodni človekovi dejavnosti. Ustvarjalnost je lahko doma le tam, kjer ni prisilnega dela. Storilnost je prva med njimi, ki v marsikaterem pogledu meji na deloholizem. Pretirano obremenjevanje ljudi z od zunaj postavljenimi delovnimi obveznostmi, spreminjanje v delovne živali ter opravljanje mehaničnih, avtomatiziranih del, ki bi jih lahko opravili tudi roboti, računalniki ali tekoči trak, proizvaja izčrpane in bolne ljudi, priveske strojev in računalnikov. Naprej, vštric s storilnostjo gredo prevladujoča tekmovalnost, selektivnost, represivnost, intelektualizem. To so značilnosti, ki ustvarjajo človeka množice, kot bi rekla Ellen Key in bi ji pritrdil Erich Fromm, človeka brez resnične individualnosti, ki ima nalogo biti le del družbenega kolesja, v katerem je treba biti suženj od zunaj postavljenim tržnim in korporacijskim ciljem, ne pa izhajati iz lastnih, individualnih potencialov, interesov in želja. Na začetku novega tisočletja se torej soočamo s paradoksalno logiko, da se kljub neslutenemu razvoju tehnologije, avtomatizacije in kibernetike namesto več svobode spoprijemamo z več prisile, zasužnjevanja ljudi in zakrnelo ustvarjalnostjo.
Odrasli izgubili domišljijo
Pri raziskovanju temeljnih kulturnih možnosti za (ne)realizacijo ustvarjalnosti v naši družbi je odgovore mogoče iskati v mislih priznanega slovenskega psihologa in psihoterapevta dr. Petra Praperja, kot jih je izrazil v svoji knjigi Tako majhen pa že nervozen (1995). Njegovo stališče je bilo že pred dvajsetimi leti (ko smo živeli v neprimerno boljših družbenih razmerah), da se odrasli ne znamo več igrati in da je vse preveč dela. Menil je, da je na žalost naše delo oropano ustvarjalnosti, ker smo v sebi zatrli otroško ustvarjalnost. Raziskave žal kažejo, da smo odrasli v zahodnih kulturah izgubili stik z domišljijsko igro. Stik z otrokom še nekako vzpostavljamo prek tekmovanja, igranja iger s pravili, igrati se z otrokom domišljijsko pa nam je tako tuje, da je v dvajsetem stoletju nastal globok prepad med svetom otrok in svetom odraslih.
Mag. Zvone Krušič je pedagog
(Se nadaljuje prihodnji teden.)
