Mlada popotnika Katja Stojilkovski Katka in Mic Malenšek pravita, da je povsod lepo. Zato sta prav tako poimenovala svoj blog, ki je nastal na začetku njune 552 dni dolge poti po Aziji. Od jeseni sta sicer že doma, a zdi se, da jima je ta življenjska izkušnja le še dala nov zagon, in po svojih zapisih sodeč, v domači dnevni sobi ne zdržita prav dolgo. Z njima kot predstavnikoma mlajše generacije popotnikov smo se pogovarjali o tem, kako sta začela potovati, kaj jima potovanja pomenijo in ali sploh kdaj v rokah držita zemljevid.
Kdaj sta Mic in Katka prvič odšla na potovanje brez spremstva staršev?
Iskreno, prepozno. Prioritete srednješolskih in začetka študentskih let so bile drugje in šele nekje v zgodnjih dvajsetih sva se vsak na svojem koncu pričela spogledovati s svetom. Moje prvo daljše potovanje je bilo v Indonezijo za dobra dva meseca, Katkino pa prav tako v tiste konce, in sicer na Bali za mesec dni. A ker nikoli za nič ni prepozno, bova tudi potovanja še dobro nadoknadila.
