To, da v zadnjem času cele čete Slovencev odhajajo delat ali celo živet v tujino, je pač dejstvo. Zadnjič sem od enega rahlo zapitega nedeljskega intelektualca, ki politično kariero gradi tako, da malo višjim politikom že vse življenje leze v rit, izvedel, da sem za to kriv tudi jaz, saj v Nedeljskih novicah mulariji pišem, da njihova domovina ne šteje dveh milijonov ljudi, temveč dobrih pet sto milijonov.
OK, kriv, priznam! Migracije celotnih narodov so pač del naše zgodovine, posamična preseljevanja s trebuhom za kruhom pa tudi. S trohico cinizma lahko ugotovim, da težava ni v tem, da se toliko ljudi odseljuje, temveč v tem, da se odseljujejo predvsem napačni.
Kakor koli, res ne vem, zakaj bi morala danes mlada generacija plačevati za grehe naših dedov in očetov. Ter naše, seveda! Če je Evropa kaj dobrega prinesla, je to dokaj prost pretok delovne sile. S tem so usode mladih ljudi in družin posadili nazaj v njihove roke. Vzeli ali ne, imate!
Vem, vem, večini to nič ne pomaga, saj hlapčevstva in neustavljive želje po enakosti ni mogoče izkoreniniti v treh generacijah. V dvajsetih mogoče. Zato komunizem v Sloveniji ni bil neki slučaj ali ponesrečeni poskus, kakor danes modro razglabljajo nekateri senilni kvazimodreci, temveč najbolj logičen in idealen sistem za povprečno slovensko dušo! Za vse je poskrbljeno, če si tiho in tiščiš glavo vsaj malo med ramena, si varen kot služba državnega uradnika. In ker ti ni treba skrbeti, da bi tvoj sosed zaslužil ali imel več kot ti, si iz dneva v dan vesel kot radio. Si lahko predstavljate primernejši sistem za Slovenčke? In zakaj zgoraj tako nonšalantno govorim le o Sloveniji? Zato, ker če ne bi bili take driske, se nam tudi vsiliti ne bi nič dalo. Vsaj za petdeset let ne.
Hotel pa sem osvetliti še drugo stran uspešnosti in zadovoljstva naših ljudi v tujini. Gre za naš genetsko pridobljeni rešpekt do tujcev. Kazni za prehitro vožnjo so v Avstriji precej nižje kot pri nas in za zdaj, kot vem, ti za prekrške, storjene v Avstriji, niti pik ne nabijajo. Kljub temu Slovenci po sosednji državi večinoma vozimo kot po jajcih, doma pa tako, kot da nam je v največje veselje ubiti sebe in še čim več drugih.
Pred leti sem na letališču v Frankfurtu srečal kolega, ki so ga pri nas kot natakarja vrgli iz vsaj petih lokalov, ker je kradel, lovil krivine in smrdel po štiri dni starem potu. Tam je dišeč in urejen tako plesal med mizami, da sem najprej mislil, da je že ob desetih dopoldne na koki.
Kar želim povedati, je, da ne gre le za spremembo okolja, ki vsekakor obstaja, temveč predvsem za spremembo ljudi, ko začnejo delati zunaj. S tako pridnostjo, zagnanostjo in vnemo, s katero naši ljudje delajo v Avstriji, Nemčiji in drugod po svetu, bi bržkone dobili dobre službe tudi tu. Mogoče malo manj plačane, vendar bi bili bližje in tudi stroški so nekoliko nižji. Vendar kaj, ko tu ne služiš pravim gospodarjem, temveč bivšim sošolcem, kolegom in sorodnikom, ki so se prasci v življenju znašli malo bolje kot ti. Služiš Soslovencem!
Adijo fetiš!
