Stari Piran je privlačna filmska kulisa. Njegovi trgi, uličice, mandrač, soline, morje in dobre razmere za snemanje pritegnejo filmske ekipe, in to ne samo slovenskih. Kot je v lani izdani publikaciji Piran v filmu in z razstavo v tamkajšnji Mestni galeriji, ki jo je pripravila v sodelovanju s Slovensko kinoteko in Obalnimi galerijami Piran, razkrila Majda Širca, so od druge polovice 50. let tam posneli približno 50 pretežno slovenskih in koprodukcijskih filmov ter 90 tujih. Piran je bil nekaj desetletij slovenski Hollywood.
Skozi domače igrane piranske celovečerne filme smo se sprehodili s priznanim slovenskim direktorjem fotografije Radovanom Čokom. Njegova umetniška pot se je začela prav v Piranu oziroma Luciji, kjer je odraščal. Bil je v prvem razredu osnovne šole, ko je sloviti režiser František Čap na tamkajšnjih, zdaj z marino zasutih ali pozidanih solinah leta 1957 snemal koprodukcijski film Dekle iz solin s slovitim italijanskim igralcem Marcellom Mastroiannijem. Radovedno je spremljal snemanje, in to ga je tako navdušilo, da se je odločil, da bo filmar. Tudi nekaj kadrov njegovega prvega celovečerca Krizno obdobje režiserja Francija Slaka iz 1981. je bilo posnetih v Piranu.
Če ne štejemo koprodukcijskih filmov, ki so nastali tu v 50. letih, je bil prvi posneti igrani slovenski celovečerni film Ti loviš. France Kosmač je to mladinsko kriminalko, v kateri se morsko počitniško druženje otrok zaradi kraje na plaži spremeni v resno detektivsko raziskovanje, posnel 1961. Že leto prej je Čap v Piranu snemal tudi partizanski vohunsko obarvani film X-25 javlja, ki se sicer dogaja v Zagrebu, a so nemalo notranjih scen posneli v studiu na Fornačah.
Na piranskih ulicah in še zlasti na Trgu 1. maja je bil v celoti posnet zadnji Čapov celovečerni film Naš avto. Komedija iz 1962., ki mnogo starejših spominja na čase začetkov množičnega avtomobilizma pri nas, je bila njegov zadnji celovečerec. Danes ima tudi precejšnjo dokumentarno vrednost, saj lahko z njo spoznavamo mesto takšno, kot je bilo pred pol stoletja. Režiserja češkega rodu, ki je živel v Portorožu, se sicer mnogo Pirančanov, zlasti tistih, ki so kot statisti nastopili v Našem avtu in tudi v katerem drugem njegovem filmu, še živo spominja.
Tudi Bollywood
Od vidnejših piranskih celovečercev nikakor ne moremo mimo Poletja v školjki, ki ga je Tugo Štiglic posnel leta 1986. Režiser si za prepričljivi prikaz težav odraščanja ter spoznavanja prvih mladostniških ljubezni ne bi mogel izbrati boljšega kraja. Film je na mednarodnih festivalih prejel kar tri velike nagrade.
Zadnji slovenski celovečerni film, posnet v tem obmorskem kraju leta 2010, je Piran – Pirano, direktor fotografije je bil Radovan Čok. Režiser in scenarist Goran Vojnović, ki rad zaide v to mesto, v njem prikazuje preplet nenavadnih življenjskih usod Italijana, Bosanca in Slovenca. Med vojno so živeli v Piranu in bili vsak po svoje njene žrtve. Pol stoletja pozneje njihova kratka skupna pot v zadnjih vojnih dneh, ki so polni strahu, obupa, ljubezni in mnogo drugih čustev, spet oživi. Vsekakor zgodba, v kateri Piran ni samo filmska kulisa, saj se vsebina dotika njegove polpretekle zgodovine.
Tuji filmarji še vedno radi prihajajo snemat v Piran in zadnje čase so ga odkrili celo indijski bollywoodarji. Morda bi v njem nastalo še več scen, če bi deloval filmski studio v nekdanji tovarni na Fornačah. A njegovi zlati časi so minili in zapuščeni veliki prostori propadajo. Vstop javnosti zaradi varnosti ni omogočen in ministrstvo za kulturo jih je že dvakrat neuspešno prodajalo, zdaj pa je skupaj z Občino Piran začelo razmišljati o njihovi obnovi in oživitvi. Sredstva za obnavljanje bodo verjetno iskali v javno-zasebnem partnerstvu in evropskih skladih. Občino projekt seveda zanima in bo začela urejati sprehajališče, kolesarsko stezo ter obalni zid med zgradbami studia ter morjem, čemu bodo namenjeni prenovljeni prostori, pa še ni znano.
»Nekdanje vloge studiev najbrž ne morejo ponoviti, saj bi bila investicija v to, da bi jih prilagodili današnjim filmskim standardom, prevelika. To pa ne pomeni, da tam ne bi mogel nastati nekakšen umetniški center, v katerem bi našli svoje mesto različni ustvarjalci, seveda predvsem filmarji. Glede na njihovo tradicijo in za film privlačni Piran bi bila lahko tam filmska šola, na primer poletna, ali pa tudi razstava stare filmske tehnike in podobnega,« predlaga Čok.
