Kakšni starši ste?

Demografski podatki, ki jih zbira Statistični urad RS, kažejo, da se nadaljuje trend poznejših porok, postopnega odlaganja materinstva in manjših družin. V letu 2014, denimo, so bile Slovenke ob rojstvu otroka v povprečju stare 30,6 leta, tiste, ki so rodile prvič, pa 29,1. Podobni kazalci rojstev so v drugih razvitih državah. To ni nujno slabo, najnovejša raziskava nemškega inštituta Maxa Plancka je namreč pokazala, da so starejši starši veliko bolj zadovoljni z življenjem kot mlajši. Raziskovalci so odkrili tudi povezavo med številom otrok in zadovoljstvom staršev. Mojca Vozel, magistrica ekonomskih ved, raziskovalka prehrane in mati štirih sinov, pravi, da vsak otrok, ki pride v naše življenje, prinese veliko izzivov, in če jim znamo prisluhniti, pridobimo novo znanje in osebnostno rastemo.

Raziskava omenjenega inštituta in kanadske univerze West Ontario, ki temelji na podatkih, pridobljenih od več kot sedem tisoč ljudi, je nakazala na znatno povečanje zadovoljstva pred rojstvom in v letu rojstva otroka pri starših, starejših od 34 let. Raven zadovoljstva se je obdržala tudi v obdobju, ko so bili otroci stari od 10 do 18 let. Raziskovalci so odkrili tudi, da je zadovoljstvo pri prvem in drugem otroku nekje na isti ravni, rojstvo tretjega nima nobenega pozitivnega vpliva več. Raziskava namiguje celo na negativne učinke, je poročala nemška tiskovna agencija dpa.

Mojca, kako ste se vi brusili ob vsakem od štirih sinov in česa pomembnega vas je vsak od njih naučil?

Vsak od sinov me je naučil tega, kar sem tedaj najbolj potrebovala. Prvi me je naučil umetnosti in veščine dojenja oz. sva se učila vzajemno. Ob drugem sem spoznala, kaj je bolezen in kaj zdravje, kako narava zdravi, mi pa jo podpiramo. Tretji otrok me uči potrpljenja, notranjega miru. Četrti je moj pomočnik. Ne vem še, kaj vse me čaka. Upam, da še veliko.

Starši se – ne glede na starostno obdobje in siceršnje zadovoljstvo – trudimo vzgajati otroke najbolje. Katere so najpogostejše napake, ki jih delamo pri malčkih, ko trmoglavijo, kot radi rečemo?

Zanimivo je, da predindustrijske kulture, kot lahko razberemo iz antropološke literature, na ravni družine drugače vzgajajo otroke kot naša sodobna civilizacija (predvsem potrošniška družba). Prepričani so, da dojenčki in malčki nekje do treh let staršev ne vrtijo okoli prsta in ne izsiljujejo, medtem ko smo v sodobnem okolju ves čas priča pritiskanju na starše, da morajo že dojenčkom postavljati meje, sicer bodo menda razvajeni.

Za kakšno vzgojo ste?

Podpiram načine vzgoje, ki v prvih letih starše spodbuja, naj otroku pomagajo zadovoljiti vse potrebe, saj se tako nauči, da smo zaupanja vredni starši. Po prvem letu mu še ne postavljamo mej zelo odločno. Kadar počne kaj, kar ni dobro zanj, ga zamotimo, preusmerimo njegovo pozornost, ne vodimo ga v okoliščine, o katerih vemo, da bi bile lahko nevarne ali bi lahko začel trmoglaviti. Umikamo predmete, ki jih ne dovolimo. Pripravimo takšno okolje, v katerem se otrok dobro počuti in mi tudi. Ko je star od tri do štiri leta, se stvari začno vidneje spreminjati. Naučiti se mora, da ni središče sveta in da starši nismo na svetu zato, da mu strežemo. Doživeti mora kakšno frustracijo, denimo, ne more dobiti igrače ali slaščice, ki jo zahteva in nakup pogojuje s tem, da se bo v javnosti lepo vedel. Kritično se mi zdi, da naša kultura noče razumeti, da dojenčki in malčki ne manipulirajo, ampak nujno potrebujejo pozornost, pomoč in telesni stik. Tako se razvijejo v samozavestne odrasle. Po drugi strani potrošniška družba noče razumeti, da malčkov, ko so stari štiri ali pet let, ne bi smeli podkupovati in nagrajevati z dobrinami, da bodo pridni. Otrok tako ne bo razumel in ponotranjil pravil, ki mu bodo pomagala mirno živeti, ampak se bo zgolj naučil potrošništva. Morda so starejši starši v tem pogledu nekoliko bolj zreli, ne dovolijo, da bi jih potrošništvo ovijalo okoli prsta, otroke vzgajajo drugače in so srečnejši.

Vemo, da je starost nosečnice eden bistvenih dejavnikov tveganja za zaplete, a bržkone ni nič pomembnejšega od tega, ali si ženska otroka želi. Najbrž je tako biti starš bistveno manj zahtevna naloga in bistveno bolj osrečujoča.

Veste, starši nismo brezmadežni, ne delajmo si iluzij, da vedno ravnamo prav. Sicer lahko zelo dobro vemo, kako je treba ravnati, kako pomembne vrednote so v vsaki družini potrpežljivost, brezpogojna ljubezen, varnost in podobno, toda tudi mi imamo svoja bolečinska jedra ali drugače rečeno svoje boleče točke, ki jih naši otroci dobro spoznajo in nanje med odraščanjem čedalje pogosteje pritiskajo. Vedo, kako nam jo lahko zagodejo. Seveda tega ne počno nalašč. V naravni želji, da zrastejo in se osamosvojijo, ves čas preizkušajo naše meje in jih tudi prestopajo. Ne delajmo si utvar, da imamo vedno prav. Menim, da je pomembno vztrajati in otrokom postavljati meje, toda hkrati tudi mi skupaj z otroki osebnostno rastemo in se spreminjamo. Trdim, da na bolje. Skupaj z njimi se učimo krotiti jezo, sklepati kompromise, sodelovati ali se umakniti, kadar je treba. Otrok, ki odrašča, čedalje več odločitev sprejema tudi sam, seveda pa smo odrasli tisti, ki mu tlakujemo pot in prihajamo naproti.

Za partnerski odnos je najbrž bistveno, da znajo starši stopiti iz materinske in očetovske vloge in biti ljubeči odrasli, kajne?

V ljubezni in v družini vedno opazujemo igro moškega in ženskega principa. Ženski je običajno dokaj pasiven set idej, ljubezni, čutenja, dajanja nasvetov, je tudi zaščitniški. Moški princip je bolj aktiven, v družino navadno vnaša več dinamike, trdnosti, stabilnosti in varnosti. Mati in oče ali moški in ženska sta dva pola in oboje združujeta. Hkrati pa imata vsak tudi svoje potrebe. Kadar jima uspeva, kadar drug drugega razumeta in sprejemata, je življenje v družini prijetno. Menim, da je najpomembnejše medsebojno spoštovanje, ne glede na to, ali so v družini otroci ali ne.