Z umnim vrtnarjenjem se jim lahko precej izognemo, povsem preprečiti jih seveda ne moremo. Največja nadlega so različne plesni, ki jih povzročajo glivice. Za preventivo rastline škropimo z naravnimi pripravki.
Še tako skrbnemu vrtnarju se zgodi, da njegove vrtnine napadejo različne bolezni. Junija so vremenske razmere za razvoj bolezni idealne, temperature so primerne in vlage je dovolj predvsem za razvoj plesni.
Da bi izbruh bolezni karseda omejili, poskrbimo, da bodo rastline v našem vrtu čim bolj krepke in s tem odporne. To dosežemo tako, da ustvarimo čim boljše razmere za to. K zdravim rastlinam pripomoreta kolobarjenje in sajenje v mešanih posevkih, rastlinam zagotovimo dovolj prostora in zračnosti, zato ne sadimo pregosto.
Z ustreznim gnojenjem (nikar ne pretiravajmo!) skrbimo za zdrava in rodovitna tla, sadimo pa odporne vrste in sorte rastlin, ki so prilagojene našemu podnebju in rastnim razmeram.
Morebitne poškodovane ali bolne rastline oziroma njihove dele sproti odstranjujemo, s tem preprečimo nastanek ali širjenje bolezni.
Glive se prenašajo z vetrom
Različne bolezni potrebujejo različne razmere za razvoj. Glive kot najpogostejše povzročiteljice bolezni se razmnožuje s sporami ali trosi, ki jih raznaša veter. Za razvoj potrebujejo vlago in precej visoke temperature, od 15 °C do 30 °C, razpon preživetja pa je precej večji, od 0 do kar 45 °C.
Med najbolj zloglasne, ki lahko povzročijo ogromno škode, štejemo krompirjevo ali paradižnikovo plesen, ki v vročih vlažnih poletjih zlahka uniči ves pridelek. Začne se s temnimi lisami na listih ali pecljih, ki se razširijo tudi na steblo in plodove.
V nasprotju z večino gliv pepelaste plesni ne potrebujejo vlage, temveč le visoke temperature.
Razvijajo se v vročih suhih poletjih, peronospora pa izbruhne v obdobju vročih dnevov in hladnih noči. Pepelaste plesni, ki se kažejo kot bel prah na listih, napadejo predvsem grah, bučke, kumare, pa tudi korenje in nekatere druge vrtnine.
Uši kot prenašalke virusov
Bakterije so mikroskopsko majhni organizmi, ki se hranijo z živo snovjo, prenašajo pa se z okuženo zemljo, orodjem pa tudi z živalskimi prenašalci. Zanje je značilno, da ne prenašajo ekstremnih temperatur in v zimskem mrazu propadejo, če ne najdejo primernega gostitelja.
Med bakterijskimi boleznimi je kumarna bakterijska ovelost, ki povzroči sušenje in odpadanje listov, če se razširi na plodove, pa povzroči, da gnijejo.
Nekatere bolezni, denimo listna pegavost, so lahko glivičnega ali bakterijskega izvora.
Tretjo skupino bolezni povzročajo virusi, ki se širijo z različnimi prenašalci, zlasti žuželkami, prenašajo pa se lahko tudi z glivami ali z okuženim orodjem, celo vrtnar jih lahko prenese z rokami. Najpogostejše prenašalke so sicer listne uši. Virusne okužbe povzročajo počasno hiranje rastlin.
Bolje preprečiti kot zdraviti
Kot smo že zapisali, najboljša preventiva je gojenje odpornih, zdravih rastlin v ugodnih razmerah. Preventivno tudi škropimo z naravnimi sredstvi, ki jih lahko pripravimo sami.
Učinkoviti so pripravki iz njivske preslice, kamilic in žajblja, med vrtninami pa iz česna in čebule. Še enkrat povejmo, da ti pripravki delujejo preventivno, z njimi je priporočeno škropiti zdrave rastline v razmaku od tri do pet dni, odvisno tudi od vremena in tega, ali so razmere takšne, da je možen razvoj bolezni.
Kadar se zgodi okužba, je pomembno, da obolele rastline oziroma njihove dele odstranimo, če se odločimo za uporabo kemičnih sredstev za zaščito rastlin, posezimo po za okolje čim manj škodljivih.
