Vročina takšna, da se počutiš kot kos čokolade na vetrobranskem steklu. Najprej stopim v ljubljanski turistični informacijski center. In vsa tista kopica prospektov in zemljevidov se razgrne pred tabo, da bi se tudi sama, pa čeprav le za en dan, želela pretvarjati, da si v mestu z dvema j prvič. Izmakneš zemljevid mesta in vodnik po postajah mestnega prometa, da si tudi sam, če bo treba, kdaj pomagaš z imenom katere od postaj. In začneš hoditi bolj počasi, ogleduješ si tlakovce na tleh pa izložbe, napise, skrite med pročelji. Dviguješ glavo, kot vidiš dvigovati glave prišlekov. Kajti eno je biti turist v Ljubljani, drugo pa njen meščan, ki ne gleda več podrobnosti mestne lepote in se tvoja ljubezen do prestolnice kristalizira zgolj v nerganju ob vedno številnejših gradbenih delih, zaporah ceste in vročini, presneti vročini. Mar se to mesto nikoli ne shladi? Ampak Ljubljana, moram ti priznati, čudovita si.
Že zgolj dve minuti sprehoda sta dovolj, da te ogovori prvi turist in vpraša za pot. Danki iščeta železniško postajo. Ta bo lahka, si rečem, samo za ovinek, prosim, odgovorim, sto metrov in nato levo. Ura, McDonald's. To je to. Thaaaaaank you, zažgolita hvala in s pomahljajem dodata: »Joj, vi Slovenci, vi ste tako prijazni!« Stopim le nekaj metrov naprej in naletim na Američana, ki iščeta notarko. Na naslovu, ki mi je strašno znan, a kaj ko sem zemljevid Ljubljane nekje vmes odložila, kar pomeni, da mi bore malo pomaga. Postojta, jima rečem, ko že mislita, da od mene ne bo večje koristi, in v google maps vtikam naslov, da nesrečna turista, ki sta menda kar nekaj časa hodila v krogu, najdeta, kar sta iskala. Kako zelo ste prijazni, gospa, reče soprog. No problem, odvrnem, turisti pravijo, da smo Slovenci prijazni, kaj nam pa drugega preostane, se namuznem.
 | |
| Marko, Elizabeta, Mariana in Jeoff. Foto: Nika Vistoropski |
Markove počitnice
Na Tromostovju starejša gospa s parasolom gleda v Ljubljanico. Ne vem, zdi se mi turistka in »napadem« kar v angleščini. Nazaj dobim »britanščino«. Kar je super, to so turisti! Še en zadetek v polno. A gospa, izvem, da ji je ime Elizabeta, pove, da je nekoč živela v Sloveniji, da je Slovenka, jasno, a da jo je vojna odgnala najprej v Manchester, potem v London, in zraven sta hčerka Mariana in njen mož Jeoff. Pa Marko, ne pozabimo gospoda Marka! Marianin stric je, tudi njen boter. Slovensko govori, kot da ne bi minilo skoraj 70 let, odkar je odšel. Vse je drugače, vse. Očaran pogleduje po podobah, ki se le stežka skladajo z idejo polpretekle zgodovine, od katere je zbežal v boljši svet. Tako veliko se je spremenilo, pove v slovenščini. Marianin mož Jeoff pa se pohvali, da je on zares edini pravi turist tukaj, a da so v Sloveniji tokrat – da, bili so že večkrat – zavoljo Marka. »Te počitnice so za Marka, res je,« pove Mariana, Elizabetina hčerka. »Teden dni bomo v Ljubljani. Rad bi videl, kje je hodil v šolo, kje je živel prvih 20 svojega življenja. Ampak veste, v Ljubljani je tako, da ne moreš po ulici, ne da bi srečal koga, ki ga poznaš,« v žgoleči britanski slovenščini pove Mariana. »Včeraj zvečer smo v Zvezdi srečali sorodnike, šli na kavo, dobili povabilo k štrudlju ... Pa Marka peljemo še k jezeru, da nam ne bo tako vroče. In lepo je, veste, strica Marka je začela tu in tam zasledovati demenca, in te fotografije Stare Ljubljane, ki visijo izobešene po skritih mestnih kotičkih, so njegovo kukalo v preteklost, v kateri je zapustil Slovenijo.«
Vsega je kriv Fabiani
Winnie in Doris prihajata iz Hongkonga. Hodita ležerno in v Ljubljani sta prvič. V resnici poslovno. »Ampak popoldneve, ko vse opraviva, preživljava v mestu.« Ljubljana jima je všeč. Seveda. Ker je ritem počasnejši kot doma. »Mesto je tiho, videti je, da ljudje zmorejo uživati v svojem življenju, prostem času,« povesta. »Vaši delavniki niso raztegnjeni skozi ves dan tako kot pri nas. Nimate težav s tem, da popoldne, zvečer sedete k pijački, se vozite naokoli s kolesom.« Mesto je obvladljivo, dodata. Pet dni bosta tukaj. Čeprav premišljujeta tudi o tem, da bi obiskali Postojnsko jamo in Bled. Sicer nimata posebnih ciljev, že samo postopanje po mestu se jima zdi osvežilno. Nekaj metrov naprej srečam gospo v močno vijoličasti obleki, ki fotografira zmaja. Enkrat, dvakrat, desetkrat. Ustavim jo in vsa nasmejana mi pove, da prihaja iz
 | |
| Winnie in Doris. Foto: Nika Vistoropski |
mesteca ob Pisi. Njen soprog je Nemec, živita v Münchnu. »Ljubljano sva izbrala,« pove Gaia, »ker sem strokovnjakinja za art nouveau. In, pa saj to veste, Ljubljana je eno najbogatejših art nouveau mest na svetu. Tukaj je res očarljivo, že ta most sem neštetokrat poslikala,« se nasmeji. »Letos je 150 let rojstva Maksa Fabianija in na spletu sem našla popoln vodnik vseh njegovih stvaritev. Naredila sva si pešpot in pogledala si bova čisto vse.« Potem pride še soprog, Hartmud. Hočem ju slikati, a Hartmud pravi, da le, če slika ne bo objavljena. Ja, bo, seveda, odvrnem. In Gaia: »Nehaj, no, Hartmud, saj sva poročena, nimava kaj skrivati!« In se široko zareži. Tisti dan ju vidim še dvakrat. In obakrat ima Gaia dvignjeno glavo in fotografira vse najmanjše malenkosti, ki jih mi, prebivalci tega mesta, žal spregledamo.
Kot Salzburg. Le da boljša.
Potem ko želim ogovoriti očeta in sina, ki z velikim zemljevidom tečeta po ljubljanski tržnici, in mi ne uspe, ker nujno potrebujeta kolesa in vsa družina že čaka na prevozna sredstva, se malodane zaletim v umirjena gospoda in gospo Smith. Pod arkadami ližeta sladoled. Iz Marylanda sta, izvem. Prvič sta v Sloveniji. Da sta sploh prišla sem, je kriv Rick Steves, v ZDA največja avtoriteta za potovanja v Evropo. Veliko njegovih poti sta že »zasledovala«, zdaj pa je na njun popotniški scenosled narisalo tudi Ljubljano. Berem, kaj je napisal o njej, Rick. Najprej predvsem to, da se glavno mesto izgovori – lyoob-lyee-AH-nah. Iz česar se heca tudi ena od ameriških mamic, ki je na spletu hudomušno napisala, da se v velikem loku izognite obisku prestolnice z otroki, ker bodo tolikokrat hoteli, da ponovite ime glavnega mesta, da boste imeli občutek, da se vam bo zmešalo. Steves primerja Ljubljano s Salzburgom, le da mu morate dodati zdrav odmerek piša Jadranskega morja, slovanski naglas ter Mozarta zamenjati z Jožetom Plečnikom. Ne pozabi omeniti, kaj je z mestom naredil hud potres konec devetnajstega stoletja, ter izpostavi prenovo v že omenjenem art nouveauju, tako priljubljenem slogu gostov iz Nemčije. »Ne želiva si hotelov, ki so kot kateri koli hoteli, želiva krajevne posebnosti, ki so blizu znamenitosti, ki bi si jih želela ogledati. Tukaj sva že tretji dan pa še nekaj dni bova ostala.« Šla bosta še za en teden na Bled ter za enega v Piran.
 | |
| Gaia in Hartmud. Foto: Nika Vistoropski |
Vljudnost in toplina
François in Nadege, Belgijca, sta prvič pri nas. Slovenija jima je bila že dolgo zanimiva in ne znata si predstavljati obiska države, ne da bi obiskala tudi prestolnico. Kajti, najprej sta bila v Piranu, a sta nato na priporočilo prijateljev želela še v glavno mesto. Slovenci se jima zdijo zelo prijazni, Ljubljana pa jima je ponudila še prav posebno široko razprte dlani. V Piranu se je Nadege počutila malce negotovo, imela je občutek, da vsi strmijo vanjo, tukaj, v Ljubljani, je povsem drugače. Vsi so ju pričakali z nasmehom. »Ko kogar koli vprašaš za pot,« pove Nadege, »vedno dobiš izčrpen odgovor z veliko vljudnosti in topline.« Mladi Kanadčanki se nekaj metrov dalje, na Trubarjevi, prikažeta otovorjeni kot muli. Nedavno sta stopili z avtobusa, ki ju je pripeljal iz Pulja. Sta na dvomesečni evroturi, kot ji pravita. In, razumljivo, v teh nekaj sto metrih, ki sta jih naredili od avtobusne postaje do Trubarjeve, se jima ni zgodilo nič spektakularnega, no, razen tega, da se jima zdi Ljubljana na prvi pogled neznansko ljubka. V roki že držita zemljevid z označenimi nujnimi postanki, ampak najprej bosta sneli težke nahrbtnike, se umili. Začeli sta z Barcelono, počez prečesali Romunijo in Bolgarijo. Za Ljubljano sta si vzeli le eno noč. »Ampak, hej, to se še lahko vse spremeni,« se nasmehneta. Dhalia in Carley, dobrodošli!
