Jezdeci brez konja

Konji so plemenite živali. Lepe, ponosne, mogočne, dovzetne, občutljive in pozorne. Zlahka očarajo že z videzom. Medtem ko jih nekateri le opazujejo in božajo, si drugi želijo korak dlje. Na njihov hrbet. Ne, za to ne potrebujejo hleva in svoje živali. Užitke v sedlu lahko okusijo v jahalni šoli. »Na Primorskem, kjer je od nekdaj najbolj prepoznavna Lipica, je večji obisk jahačev v jahalnih šolah opaziti prav zadnja leta. V okolici Ljubljane in na Štajerskem so jahalne šole že od nekdaj bolj priljubljene. V zadnjem času se je ta dejavnost bolj razmahnila tudi v tem delu Slovenije in jahalni šport je postal bližji ljudem, zlasti otrokom. Nedvomno so k njegovi popularizaciji pripomogle številne risanke s konjički,« je povedala Karmen Kompara, inštruktorica jahanja na posestvu Grad Prestranek, ki je tudi jahačica. »K nam prihajajo tečajniki vseh starosti, tudi otroci, stari komaj tri leta. Res je, da tečaj prilagodimo starosti. Pri tako majhnih otrocih je več poudarka na čiščenju konja ter na vajah za ravnotežje in pravilno sedenje.«

Prvi stik

V jahalni šoli se tečajniki ne učijo le jahanja. »Pomemben je stik z živalmi. Zato so prve ure namenjene komunikaciji s konjem, opazovanju njegovega počutja ter odzivov, prepoznavanju, kdaj je jezen, živčen, vesel. Sledita čiščenje in priprava živali, spoznavanje opreme. To je velik plus. Tečajnik dobi občutek, kako ravnati z živaljo, ter s tem razvija skrbnost in delovne navade.« Tudi v sedlu ne gre zgolj za jahanje. Tečajnik usvaja vrednote, kot so spoštovanje živali, kolegialnost, dela na samopotrditvi ter gradi samozavest. »Hkrati v njem raste želja po usvajanju novega znanja. Po spoznavanju nečesa več, kajti nemogoče je v jahanju znati vse,« iz lastnih izkušenj ter iz izkušenj z delom s svojimi učenci niza inštruktorica in dodaja, da je jahanje šport, ki veliko da. Z njim je mogoče izboljšati držo, razvijati motoriko, zlasti pa spoznavati sebe, svoje sposobnosti in meje.

Po korakih

Običajno začetniki jahajo na nižjih konjih. »Pri nas na islandskih, drugje tudi na ponijih in drugih nižjih pasmah. Sicer primernost za jahanje začetnikov ni pogojena s pasmo konja, temveč z njegovo vzgojo. Naši islandci so od malega vzgajani, da bodo nekoč na hrbtu nosili začetnike. Zato so vzgojeni tako, da so ubogljivi, nežni in prijazni. Islandski konjički, ki so namenjeni tekmovanju, so veliko temperamentnejši in iskrivi. Ključna pri tem sta torej vzgoja konja ter značaj in ne njegova pasma,« pove Karmen in doda, da na Prestranku vzgajajo svojo čredo od žrebičkov do odraslih konjičkov.

Garaški šport

Kako dolgo tečajniki ostanejo? Tudi tu ni nikakršnega pravila. Večina jih opravi vsaj prvi tečaj in pridobi naziv jahač ena, drugi nadaljujejo do jahača dve, tretje potegnejo tekmovanja, četrti odnehajo prej. Drži pa, kot opaža Karmen, da dekleta ostajajo dlje od fantov. Tisti, ki jih ta šport resnično osvoji in začno resno trenirati, morajo seveda biti pripravljeni na večje vložke. Zlasti gre za nakup lastne živali in vse potrebne opreme ter za vloženi čas. »To je, tako kot vsak, garaški šport, v katerega je vpeta vsa družina,« pove Karmen, ki sama jaha od mladih nog, preskakovanje ovir trenira od 13. leta in se s svojim konjem udeležuje tekmovanj. »Od svojih dosežkov sem najbolj ponosna na zmago na mednarodni tekmi Elite Tour na Dunaju, med tečajniki pa ne bi izpostavila nikogar. Vesela sem, da prihajajo mali otroci in odrasli, da otroci ostajajo, ko zakoračijo v najstniška leta, in da se jim na urah jahanja velikokrat pridružijo starši. Moja naloga je predati jim svoje znanje in navdušena sem nad vsemi njihovimi uspehi. Pa naj bodo ti v jahalnici naše jahalne šole ali na tekmovanjih. Zlasti pa upam, da iz celotne izkušnje ne odnesejo zgolj znanja o jahanju, temveč tudi delovne navade in spoštovanje do tako plemenite živali, kot je konj.«