Tako je na izpovedi bolničarke, medicinske sestre in zdravstvenega tehnika iz ljubljanskega Kliničnega centra odgovoril aktualni minister za javno upravo Boris Koprivnikar. Še 30. septembra 2014 je govoril: »Vedno sem opozarjal, da zniževanje plač ni smiselno.« No, danes, dober mesec kasneje, pač pove drugače, kakor tudi že znano krilatico: »Morate razumeti, da mi ne moremo posegati v plačno lestvico samo za ene, ampak v celoti. Ne moremo v javnem sektorju delati razlik...« Da ne morete, bržčas ne drži, ker jih delate. Mislim, da sem že nekajkrat zapisala, da se delo zdravstvenega osebja, gasilcev, vojakov, sodnikov, učiteljev ne more primerjati med sabo, kaj šele z drugimi poklici v javnem sektorju. Pa saj to vsi vemo.
Ampak, pojdimo po vrsti. Najbrž nas je večina videla, slišala ali brala izpovedi srednjih medicinskih sester. Niso spregovorile prvič. Zadnjih deset let javno opozarjajo pristojno ministrstvo, da jih je premalo, da so preobremenjene in da takšna organizacija dela škoduje tako bolnikom kot njim samim. A ministri prihajajo in odhajajo, sestre pa s svojo zajamčeno plačo in nikoli končanim delovnikom ostajajo. Dejstvo, da se prebivalstvo v Sloveniji stara in da je vedno več pomoči potrebnih, vsakokratno vladajočih ne zanima niti malo.
A očitno so tokrat stvari šle absolutno predaleč, kajti vem, da nikomur ni prijetno javno govoriti o svoji hudi stiski. Spregovoriti v kamero, govoriti pred celotno Slovenijo, z obrazom, imenom in priimkom, in s popolno strtostjo, na koncu svojih fizičnih in psihičnih moči – to naredi samo človek pred zlomom. Da se odpoveduje službeni malici zato, da bi prihranila cente za svoje otroke. To je Mojca Prelogar, mati treh otrok, bolničarka v UKC Ljubljana že 27 let, ki jo cenijo za 580 evrov (do minimalne plače ji pomaga država). Njeno delo je v treh turnusih, vsi vemo, da tudi ob nedeljah in praznikih. Lahko si samo domišljamo, da razumemo, kako zelo odgovorno in zahtevno je delati z bolniki, tako fizično kot psihično. Potem nam še pove, da dela rada, vendar ne more biti več dobre volje. Ne razume, da dela pošteno in odgovorno za takšno skromno plačilo, pa še to bi ji radi vzeli.
Milanka Leban, medicinska sestra na abdominalni kirurgiji UKC Ljubljana, se vozi z Gorenjske in išče prostor za parkiranje že ob 5. uri zjutraj. Ena izmed mnogo sester, ki si ne morejo privoščiti plačila parkiranja, kajti 70 centov je zanje preveč, »ker to na mesec nanese veliko«. Nadur jim že dolgo ne plačujejo, včasih dela po 16 dni skupaj v treh izmenah brez prostega dneva. Medicinskih sester primanjkuje, potem pa še kolegice zbolijo in jasno, da jih mora nekdo nadomestiti. Tako Milanka.
Črt Starc, diplomirani zdravstveni delavec, ki dela na urgenci, pove, da k njim ne hodijo samo poškodovani ljudje, temveč so mnogokrat tudi nasilni, da je na delovnem mestu že doživel grožnje s pištolo, da ga pijani pacienti pobruhajo... Da ima ogromno nadur, ki jih seveda ne plačajo, izkoristiti pa jih tudi ne more, ker primanjkuje osebja. Tudi on se že ob rani peti uri vrti okoli bolnišnice in išče prosto parkirno mesto, potem včasih v avtu malo še zaspi, dokler ne začne delati. In da se ne bi spraševali, zakaj morajo parkirati v neposredni bližini in zakaj ne uporabljajo mestnega avtobusa ali cenejših parkirišč, pojasni, da zato, ker delajo v turnusih. Saj veste približno, kaj to pomeni.
No, minister za javno upravo pa: »Tukaj ni vprašanje poštenja, tukaj je vprašanje ekonomije.« A tako. Kakšno oznako pa nosi vprašanje plač uslužbencev na slabi banki? Mislim, živimo vendarle v eni državi. Ali pa 3,3 milijona evrov gotovine Uroša Rotnika, nekdanjega direktorja Termoelektrarne Šoštanj, ki sploh ne ve, od kod mu ti neznosni kupi denarja. Morda se še spomnite blazne nagrade nekdanjega šefa NLB Marjana Kramarja? Je to vse vprašanje ekonomije? Vprašanje poštenja? Ali pa je morda predvsem vprašanje dostojanstva?! Seveda – govorimo o medicinskih sestrah in bratih!