Peklensko vroče je. In kot kažejo napovedi, vročina po znosnejšem začetku tedna še ne bo občutno popustila. »To bo precej dolgotrajen vročinski val, s katerim bomo verjetno potolkli vse julijske rekorde glede števila vročih dni v Sloveniji,« je za STA ocenil Brane Gregorčič z Agencije RS za okolje. Vročinski val pomeni obdobje zaporednih dni s temperaturo 30 stopinj Celzija ali več. Njegov vpliv po Gregorčičevih besedah na začetku ni tako obremenilen kot po nekaj dneh stopnjujoče se vročine. Prezgodaj je sicer trditi, da bo letošnji julij prinesel vročinske rekorde na mesečni ravni, a je bila že prva polovica, razen na Primorskem in severovzhodu, kar od dve in pol do pet stopinj Celzija toplejša od povprečja med letoma 1981 in 2010.
Deset let je, kar se je novinarka Vida Petrovčič na Onini okrogli mizi izrazila, da je položaj nor, tak, kot je stanje duha. Seveda v mislih ni imela vremena, ampak duha ljudstva. Splošno sliko nas samih. »Histerija Slovencev je še najbolj vidna na cesti in za volanom. Vsi drvijo, vsi prehitevajo, vsi izsiljujejo, nihče nikomur ne da prednosti.« In očitno se še nismo umirili. Si vzeli časa za premislek. Vsaj tu in tam.
Alarmantno je dogajanje na slovenskih cestah. Ironično, po poročilu AMZS so v zgolj nekaj tednih po tem, ko je Slovenija prejela evropsko nagrado za varnost v cestnem prometu PIN, ker je v zadnjih letih drastično zmanjšala število smrtnih žrtev na cestah, do vključno nedavne hude prometne na primorski avtocesti, v kateri so umrli štirje ljudje, povzročitelj tragedije, voznik cisterne, pa je s kraja nesreče peš pobegnil, ceste terjale 19 življenj. V istem obdobju lani dve.
Ko smo že pri rekordih in statistikah. Vročinskih rekordih. Črnih statistikah. Dvakrat v enem tednu, obakrat v Kranju, se je zgodilo nepredstavljivo. Policisti so rešili otroka, ki so ju starši sredi dneva pustili v razbeljenem in zaklenjenem avtomobilu. Strašljivo! Ni treba prav veliko domišljije, kako tragično bi se lahko takšno nespametno ravnanje končalo.
V opomin: medtem ko so starši očitno nakupovali, sta policista v sobotnem popoldnevu na parkirišču pred trgovskim središčem iz avtomobila rešila 11-letnika. Nemočni otrok je bil domnevno najmanj eno uro zaprt v pregretem vozilu. Na trkanje po steklu in glasno pozivanje se ni odzival, zato je eden od policistov skozi razbito sprednje steklo vstopil v vozilo in ga potegnil ven. Zaradi dehidracije in povišane temperature so ga z reševalnim vozilom odpeljali v bolnišnico na Jesenice, policisti pa so začeli zbirati podatke zaradi suma storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe.
Podoben primer so v Kranju obravnavali v torek, ko so iz zaklenjenega vozila na parkirišču izvlekli 13-letnega otroka in ga zaradi dehidracije prav tako odpeljali v bolnišnico.
Strokovni direktor ljubljanske pediatrične klinike prof. dr. Rajko Kenda se je odzval, da je nedopustno otroka kadar koli pustiti v zaklenjenem avtu. »Popolnoma nerazumljivo pa je, da kdo otroka v avto zaklene poleti, četudi avto pusti v senci. Avto, ki je ta hip v senci, je lahko čez pol ure že na razbeljenem soncu in temperatura v njem zlahka preseže 40 stopinj Celzija. Majhen otrok v taki vročini dehidrira, pade v vročinske krče in lahko od vročinskega šoka tudi umre,« je opozoril.
Kakšni so starši, ki to storijo? Neodgovorni, milo rečeno. Nič prida? Brez toliko pameti, kot je je Bog namenil kamenju? Saj, vzgibe njihove brezvestne »pozabljivosti« bodo preverjali pristojni.
In kaj če je bilo posredi kaznovanje? Samo ugibam. In so odrasli izgubili razsodnost, iz kdo ve katerega razloga, morda so bili utrujeni, v stresu, so v glavi imeli svoje težave, stiske. In so, kot to delajo tisti starši, ki vzgajajo pretežno s kričanjem in udarci, zaklenili vrata, ne da bi sploh pomislili na morebitne strahotne razsežnosti svojega nerazumnega ravnanja.
Žal, premnogo roditeljev je – statistike namigujejo celo na vsako drugo družino – ki »svojeglave in nepredvidljive« otroke še zmeraj krotijo s silo, ko beseda ne zaleže. Po načelu stare šole, da je šiba božja mast.
Drži, starši smo pogosto v precepu, kako ravnati ob »nezaželenem« vedenju malih bitij. A preden se začnemo vesti kot pravi idioti, pomislimo, kako neznansko velik vpliv imamo nanje. Zato jim dajajmo ljubezni in časa, kolikor le moremo. In ko nas ima, da bi bili, kar ne bi smeli biti, si le prikličimo v zavest resnice, ki jih je lepo ubesedil neznani avtor: »Če otrok živi s kritiko, se nauči obsojati. Če otrok živi s sovražnostjo, se nauči bojevati. Če otroka cenimo, se nauči imeti rad samega sebe. Če otrok živi v prijateljstvu in sprejemanju, se nauči najti ljubezen v svetu.«
