ONAPLUS

Jaz sem se morala posloviti

Objavljeno 06. oktober 2015 12.20 | Posodobljeno 06. oktober 2015 12.21 | Piše: Mojca Blažej Cirej

Videti je nežna in krhka, ozek obraz in raztresenost ta občutek še podpreta.

Prišla so obdobja, ko sem se v njem izgubila. Iz dveh polovic celote sem bila le še polovica in zdaj se ponovno učim, kako biti cela po svoje. Foto: Miran Juršič

Z Ano Dolinar sedeva k pogovoru in zelo hitro se pokaže, da dvaintridesetletnica s toplimi čokoladnimi očmi sploh ni plaha, da v sebi skriva nepričakovano moč. Za tako mlado žensko je doživela že veliko hudega. Še v gimnaziji raka ščitnice, pred leti pa je v dvajsetem tednu nosečnosti izgubila otroka, kar jo je sesulo. A ko se je spet dvignila, je ni bilo ničesar več strah. »Mislim, da imam močan preživetveni nagon,« pravi.

Govori počasi, živahno gestikulira, popravlja si lase in vmes premišljuje o vprašanju. Odgovarja naravnost, tudi ob osebnih vprašanjih se ne izmika. Ne zaljubimo se v partnerjevo zunanjost, ampak v svoj odsev v njem, kako se ob njem počutimo, povzame ljubezen. Pred dvema mesecema si je izpolnila dolgoletno željo in posvojila temnopolto punčko. Ja, seveda pričakuje, da bodo zato tudi boji. Celo želi si jih. Drugačna je, kot sem si jo predstavljala. V njej res tiči nekaj trdnega, neupogljivega. Kakšna nenavadna ženska, pomislim.

Na snemanju Ene žlahtne štorije ste se zaljubili in videti je bilo, da se boste ločili.

To, kar so pisali mediji, to je bil zame in za mojo družino strašen šok. Midva nisva bila pred nikakršno ločitvijo. Ne vem, od kod so te stvari prišle v medije. Uroš Albert ni bil noben moj fant in tudi ni snemalec, kot so pisali. On je asistent režije. Kot vsak par imava tudi midva s Sebastijanom vzpone in padce in za zdaj sva, hvala bogu, še vse znala rešiti. Če bi se znašla pred nepremagljivo oviro, bi bila zadnja stvar na svetu, da bi šla posvojit otroka, se vam ne zdi. Nama se je ves čas zdelo, da sva trden par. Da se še vedno ljubiva in da sva pripravljena na Nano.

Imela pa sta krizo.

Ja, nastala je zaradi najinega načina življenja. Sebastijan je leto in pol delal v tujini, v Zagrebu pa v Zürichu, zdaj dela na Reki, bil je tudi v Trstu, zelo malo je delal v Ljubljani. Jaz sem poleg polne zasedenosti v Mestnem gledališču ljubljanskem začela snemati še nadaljevanko in spoznala ogromno novih ljudi, s katerimi sem se začela družiti, in zdelo se mi je, da se oddaljujeva. Jaz sem oseba, ki partnerja potrebuje ob sebi. Hvala bogu pa sem tudi taka, da se moram takoj, ko nastane problem, o njem pogovoriti. To, da se veliko pogovarjava, naju vedno rešuje. Jaz se moram pogovarjati, drugače bi se mi zmešalo. V resnici sva se morala samo malo ustaviti in najti čas zase. Že ko sva dobila Ronjo, je za naju začelo zmanjkovati časa. Ko je bila majhna, sem se ji zelo, mogoče tudi preveč posvetila. Doslej sem vedno mislila, da v zvezi ni treba nič delati, da bo vse šlo, če se imata dva rada. Pa ni res, je treba. Partner ti ne sme postati samoumeven.

Igralstvo niti ni poklic, je način življenja. Ste od malega vedeli, da boste igralka?

Ne, nisem. Najprej sem si želela biti plesalka, zato sem tudi začela plesati balet. Igralka, sem rekla, pa ne bom nikoli, ker potem mamice ni nič doma. To pa zagotovo ne, zadnja stvar na svetu.

Balet?!

Ja, osem let. Zanj sicer nisem imela čisto pravih dispozicij, nehala pa sem v tretjem letniku gimnazije, ko sem zbolela na ščitnici. Sem pa vedela, da to ni moja pot, zato niti ni bilo tako težko. Vendar pa je trajalo še nekaj časa, preden sem šla na naslednjo baletno predstavo.

Se je težko naučiti besedila za gledališko predstavo?

Meni se zdi neskončno težko.

Kje pa, to je najlaže. Predstava se dela dva meseca in zelo redko se besedilo učim doma, ponavadi se ga naučim že na vajah v gledališču.

Pri delu ste verjetno tudi spoznali moža.

Tako je. Med vajami za muzikal Pomladno prebujenje.

Precej hitro sta se poročila.

Zaročila sva se po treh mesecih, v osmih pa sva bila poročena. In ni bilo vedno lahko. Prišla so obdobja, ko sem se v njem izgubila. Iz dveh polovic celote sem bila le še polovica in zdaj se ponovno učim, kako biti cela po svoje. Ravno zdaj sva imela peto obletnico. Všeč mi je njegovo razmišljanje, da je zelo radikalen, temperamenten, da se bori za vse, kar se mu zdi pomembno, da ni tiho in da še vedno verjame, da lahko spremeni svet.

Ali se vam zdi, da se zaljubite v spol, recimo v nasprotni spol, ali se zaljubite v osebnost?

V osebnost.

Po spletu kroži fotografija, na kateri se poljubljate z žensko.

Ja, to je iz videospota. Ni bilo težko. Lahko se zaljubim v žensko.

Pa ste se kdaj?

Ja, sem se.

CEL INTERVJU JE OBJAVLJEN V SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS OD DANES ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. Lahko pa se nanjo naročite na brezplačni številki 080 11 99.

image

 

Deli s prijatelji