Rada imam sneg, a ne na cesti. Ko pridem domov z žura, kavbojke pustim tam, kjer padejo z mene, po možnosti z najlonkami v hlačnicah. Kave nikoli ne pijem po požirkih, ampak na eks, ko je že mrzla. Vedno vstanem pet minut prepozno. Pogosto založim stvari in jih potem najdem na povsem nemogočih mestih. Zadnjič, recimo, je moj dragi našel nogavico v kopalni kadi. Velikokrat zaspim z make upom na obrazu, v službo pa ne grem vedno naličena. Včasih se pozabim počesati.
Kdaj pa kdaj se mi ne da javiti na telefon in zgodi se, da pozabim poklicati nazaj. Obožujem zgodovinske filme in risanke, znanstvene fantastike ne maram. Ne pijem vina, pivo pa, včasih tudi iz steklenice, pa čeprav to ne izgleda damsko. Ne poznam zadnjih modnih smernic, tudi v znamkah pešam, pred kratkim sem Gabbana napisala z enim b in dvema n-jema. V peki slaščic nisem spretna, znam pa speči odlično štefani pečenko. Čipsu se težje uprem kot oreščkom. Pogosto jem jetrno pašteto, česen in čebulo, četudi se zavedam, da se po takšnem obroku ni najbolj prijetno poljubljati z mano. Poljubljam se pa rada, o ja. Ne maram nutelle, šopinga pa tudi ne. Razen ko kupujem za nečaka. Rada poskušam nove stvari, ni mi težko ogovoriti ljudi, ki jih ne poznam, in (skoraj) vedno opazim, da je kdo prijazen z mano.
Članke vedno oddajam zadnji hip in ja, tudi tale kolumna nastaja, ko bi morala biti že pri lektorici. V življenju potrebujem roke, ker najbolje delam pod pritiskom. Potrebujem tudi omejitve, zato da sploh vem, kaj je svoboda. Rada živim za trenutek, a si hkrati postavljam visoke cilje, ker me to izpopolnjuje. Rada sem obkrožena z ambicioznimi ljudmi, ki imajo obenem srce na pravem mestu in za uresničitev svojih sanj nikoli ne bi šli prek trupel.
Veliko se objemam in ljudem, ki mi kaj pomenijo, pogosto povem, da jih imam rada. Trmarim za brezvezne stvari, a tudi hitro popustim. Zelo sem občutljiva, prevečkrat zamerim, a sem pripravljena tudi odpustiti. Kdaj samo igram, da sem užaljena, ker na takšen način iščem pozornost. Prizadene me, ko vidim, da sem koga prizadela. Znam se opravičiti, a ne za vsako ceno. Včasih je potreben čas. Prevečkrat se hočem izogniti težavam, a na koncu se z njimi vedno soočim. Delam napake, a tudi drugi jih. In ne razumem, zakaj jim je to tako težko priznati.
Za družino, najboljše prijateljice in moškega, ki ga ljubim, bi naredila vse. Ker vem, da bi tudi oni ravnali enako. To me pomirja.
Nemogoče me je spremeniti. Na žalost ali na srečo. To sem jaz.