Minuli teden smo v Sloveniji zopet doživeli femicid po zelo predvidljivem in že prevečkrat videnem scenariju. Na Koroškem je moški pri šestdesetih umoril svojo petinpetdesetletno ženo, nakar si je sodil še sam. Mrtve starše je našla hčerka. No, in kaj povedo sosedje? Da je bila pokojna žena Jagoda očitno žrtev moža že nekaj desetletij. Ona je padala po stopnicah, berem. Ta stavek je prevečkrat uporabljen. Ta stavek je zločinski.
Slovenci, torej bližnji in daljni sosedje, z veliko tolerance povedo naslednje, parafraziram: Pokojni je bil zelo priden in pošten, a ko je pil, je postal nasilen do žene. Prosim vas lepo, on je bil alkoholik in alkoholik pač ne more delati, ne more obvladovati čustev, ne more biti priden in jasno, alkoholik je latentni nasilnež. Povem vam odkrito, da mi gre na bruhanje, ko poslušam ljudi, kako vidijo, dojemajo in potem javno razpredajo o življenju žensk, o katerih nimajo niti trohice pojma. Življenju žensk, ki so ujetnice lastnih partnerjev. Izvemo še, da je pred časom mož hotel zažgati hišo, a sta mu to preprečili žena in hči, nakar je intervenirala policija. Mož je takrat svojo agresijo znesel tudi na policijo. Celjska policija potrdi, da so pokojnemu izrekli prepoved približevanja ženi, zato se je odselil k sorodnikom. Ko je prepoved minila, bojda po dveh mesecih, se je priklatil nazaj in kot že vemo, umoril najprej ženo Jagodo, potem pa pokončal še sebe. Oprostite, ali je dva meseca prepovedi dovolj po tridesetinvečletni agoniji nesrečne ženske?
No, nekaj dni kasneje je na Štajerskem moški pri 24 (tudi on je po pričevanju sosedov povsem miren in prijazen fant) nekaj po polnoči vstopil v hišo bivšega dekleta in jo med spanjem začel daviti. Na srečo so sorodniki preprečili najhujše.
Mariborske študentke psihologije so naredile študijski eksperiment, s katerim so želele preveriti odziv ljudi na javno nasilje moškega nad žensko. Zato so na mariborskih ulicah uprizorile dogodek z dvema igralcema, žensko in moškim. V nekajurnem eksperimentu, ki so ga snemale in natančno beležile, je žrtvi pomagala ena sama ženska. Študentke so mimoidoče ozaveščale o nasilju, delile letake in ljudje so odgovarjali, da ne vedo, kako se v takšnih situacijah vesti in kako žrtvi pomagati. Moram reči, da me je ta zaključek šokiral. Ob vsem povedanem, slišanem in videnem ljudje še vedno ne razumejo teže nasilja; žal težko razumem.
Vam bom zdaj povedala še nekaj, dasiravno sem mislila, da to vendarle ne bo potrebno. V uredništvu One smo se odločile, da štirideset najbolj zvestih bralk, naših dragih prijateljic, peljemo na dan zabave, druženja in sproščenosti. Dan na kmetiji pri Zvezdani Mlakar smo poimenovale Onino sestrstvo. Zakaj je pobuda sploh nastala? Zato, da se ženske povežemo, da smo opora druga drugi, da preživimo dan brez skrbi, da kaj novega izvemo o sebi in da se resnično sprostimo. Prijav je bilo zelo veliko, na podlagi napisanega, torej, zakaj si želijo dan preživeti z nami, smo izbrale štirideseterico Oninih žensk. No, in kaj so mi povedale kolegice, ki so izbranke klicale in preverjale njihovo udeležbo. V posameznih primerih so se oglasili možje in najmanj trije so povedali, da se njihova žena ni prijavila, da ima tisti dan neko drugo obveznost, da je to pomota. Ali da tudi če se je, nikamor ne bo šla in naj ne kličemo več. Kaj jim je žena povedala, ali pa tudi ne, ne bom ugibala!
Si predstavljate? Jaz komajda. In sem nekajkrat povprašala, ali sem jih pravilno razumela. Ja, so potrdili v našem klicnem centru, to so neverjetne in nezaslišane zgodbe. Tudi ta naš eksperiment, ki to niti v najbolj norih sanjah ni želel biti, mi je brezkompromisno nastavil novo podobo slovenskih žensk. Mnogo bolj temačno, mnogo bolj prikrito, kot sem sploh mislila, da obstaja. To so zelo prikrite oblike nasilja nad žensko. Izrisi življenja Slovenk, njihovega minevanja v ujetništvu, z vsemi znanimi oblikami sodobnega suženjstva, trpinčenja in psihosocialnih posledic. Ne pozabimo, da v tem zaporu živijo tudi otroci. In potem se sprašujemo, zakaj smo takšni, kakršni smo. Nezdravi, agresivni, zlobni in samouničevalni. Zato.