Intenzivni trening čuječnosti

Slabe tri ure iz Ljubljane, pa sem se že znašla v vasici Kals am Großglockner na Tirolskem, ki živi od turizma. Kako tudi ne, ko pa tam lahko Veliki Klek gledaš iz domače spalnice. Dan, ko to pišem, je bilo na gori –16 stopinj Celzija. In ti je lepo, ker veš, da je v hotelu velnes na 5000 kvadratnih metrih. In ker se visoka sezona še ni začela, bom tam gotovo skoraj sama. No, jaz in škatla robčkov Paloma. Odhod v Avstrijo je bil namreč mini eksperiment, podnaslovljen Kako oditi bolna in se vrniti zdrava.

Pravijo, da si moramo vzeti čas zase. Kot da je čas enota, ki je lahko odrežeš kos, vtakneš v žep in uporabiš po potrebi. Izstopiti iz ritma, v katerem je 20 minut tišine nepredstavljivo razkošje, ni lahko. A če ne poslušaš tihih opozoril, zboliš. In ko tako ležiš ves obnemogel, veš, da si ga pošteno pocvirnal, ker se bolj ne paziš; obljubiš si, da bo tokrat drugače. Zato odspim tistih nekaj kitic v 48 urah. Sedem v avto in svoj veliki jaz odpeljem v tirolsko tišino. Ko po prvi uri vožnji počasi že izginjajo skrbi, kako se bodo znašli doma, te že ziba v pričakovanju. Bivati v Gradonni pozimi je kot intenzivni trening čuječnosti. Gneče res ni, ni ti treba govoriti. Če že, iz srednješolske zakladnice nemškega jezika potegneš stavek, kot na primer Es ist alles so schön, ker je res, in kaj bi govoril več, kot je treba.

Naravni materiali

Irmgard, vodnica po okoliškem hribovju, me prvi dan pelje v snežni hrib. Najde krplje še zame, pohodne palice, me premeri od nog do glave, ali se mi še lahko kam nehote zarine sneg. In greva. Dan je bil kičast, menda le redko tako nedolžne vidiš okoliške vrhove. In tisto hrustanje. Kot tibetanski zvončki. Nikogar okoli. Samo ti, sneg in tako sončen dan, da se je snežna ravnica bohotila kot najbolj fina prodajalna kristalčkov Swarovski in kar je še tega svetlečega. Je že res, da so najlepše stvari zastonj. In potem savna. Bazeni. Malo ležeš, bereš, se odločiš za ponovno gretje teleščka, potem se spet malo zlekneš in da ne dobiš preležalnin, vendarle stopiš do svoje sobe, poješ jabolko, dve, spet malce počivaš. Pot od dvigala do sobe je bila namreč naporna. Nato se s postelje prestaviš na fotelj, postavljen čisto ob oknu, da gledaš v snežne vrhove in konico Velikega Kleka, bereš in ugotoviš, da so poskrbeli tudi, da je na fotelju tvoji zadnjici toplo. Ovčja volna je namreč priljubljen naravni material, s katerim je oblazinjeno prav vse. Iz nje so denimo tudi površniki tradicionalne tirolske noše. In ko smo že pri naravnem... Les je material, ki prevladuje (fasada hotela je prekrita z lesenimi skodlami), in v sobah diši kot v domači brunarici, prijetno.

Ko prispeš v Kals, hotela ne najdeš takoj, čeprav je vas majhna. Skriva se za drevesi na hribu, kot začarano kraljestvo neopazen. Ko narava ozeleni, pa je očem povsem neviden. Narodni park Visoke Ture namreč ne bi želel na svojem ozemlju modernističnega, svetlečega se objekta, ki bi preusmerjal pozornost nase. Gorsko letovišče Gradonna je zato skoraj neopazno, vse dokler se ti ne razodene v vsej veličini hotelskega kompleksa, ki skupaj z bungalovi ponuja 600 postelj.

Sto kilometrov smučišč

In hrana. Sem že kaj govorila o njej? Vsak obrok je obred. Traja lahko tudi uro in pol. Predjed pa juha in solata in glavna jed in sladica in potem še kaj. Vse iz okoliša, okusno. Tirolske specialitete so tukaj na krožniku vsak dan. Tudi takrat, ko dobim na mizo tipično lokalno juho z velikanskim mesnim cmokom na sredi. Adler lounge (Adler pomeni orel), restavracija na več kot 2600 metrih (torej kilometer nad Kalsom), je razgledna fascinacija, ki povezuje smučišči Matrei in Kals (Großglockner Kals-Matrei Ski Resort ponuja več kot sto kilometrov prog), območje pa postaja vodilni turistični kraj vzhodne Tirolske. Tudi če ne smučate, vam pozimi ne bo dolgčas. Z vsako uro mi postaja bolj jasno, da moj mini eksperiment rojeva sadove. Limonada, sveže sadje na vsakem koraku. Masaža z dišečimi olji in spanec v mehki postelji. Čas teče bolj počasi in zaželiš si, da bi si ga lahko shranil za potem, ko me bo spet odneslo v hrčkasto poganjanje sobnega kolesa. Saj veste, tisto, ko se telo prazni, a ostane na istem mestu.

Oaza miru

Dober je občutek, ko te nihče nikamor ne priganja. Ko ješ, ko si lačen, ko spiš, ko si utrujen, se pogreješ, če te zebe. Brez urnikov. Namenoma sem izklopila tudi mobilni telefon in pustila, da telo samo pove, kaj potrebuje. Prvič po zelo dolgem času. Lahko se odločiš; boš skočil v divjanje po smučiščih in pognal telo v dir ali pa počel en velik kup počasnega »niča«. V brošuri hotela osebje vabi v t. i. oazo miru. In res se zdi, da je. Če dobro pomislim, nikogar nisem slišala govoriti na glas. Ni treba, najbrž ima narava svojo čisto akustiko.