Imre Jerebic je socialni delavec, ki v Slovenski karitas dela že vse od osamosvojitve. Besedi, ki sta v njegovem slovarju pogosti, sta solidarnost in dostojanstvo. Spoštovanje se kar samo vrine vmes, kajti časi so takšni, da se vsakdan obrača na glavo. Tisti, ki so nekoč imeli, da so lahko dali, danes stojijo v vrsti za hrano in povešenih oči čakajo na svoj paket. Zato je vodilo, ki ga ne želi zanemariti, tisto prvinsko srečanje dveh ljudi, enega, ki trenutno prosi, drugega, ki trenutno daje. Človek je človek. Enkrat na eni, drugič na oni strani. Ponosen je na projekt Pokloni zvezek, v katerem so otroci otrokom darovali potrebščine, pa na podano roko ob elementarnih nesrečah. Seznam pomoči je dolg, duh solidarnosti pa očitno še ni izgubil vetra v jadrih. Kaj pa država? Brez humanitarnega zaleta nevladnih organizacij bi ... Le kaj bi?
Na položaju ste že več kot dvajset let in prepričana sem, da imate dober uvid v to, kje je naša država danes, v kakšnem stanju je. H Karitasu ste prišli v času osamosvojitve Slovenije. Če bi slovenske revne prepustili zgolj skrbi države, ne bi bilo dobro, se zdi. Slovenci so postali odvisni od pomoči humanitarnih organizacij.
Stanje je izjemno težko. Moramo biti realisti in se zavedati, da je vloga dobrodelnih organizacij brez dvoma nepogrešljiva. Želimo si, da bi bilo revščine manj, a predvsem materialna je trenutno izjemno huda. Pojavljajo se t. i. novi obrazi revščine, ko tudi srednja generacija ne more (več) preživeti. To so ljudje, stari od 30 do 50, vitalna sila, ki si želi delati. So ljudje, ki so ali izgubili službo ali pa je sploh še dobili niso. Morda ne prejemajo primerne plače ali je sploh ne. Morda so zadaj krediti, ki so jim bili ponujeni v ugodnejših življenjskih razmerah, danes pa so preveliko breme. Ne smemo pozabiti na starejše; nekdaj so srednji generaciji finančno izdatno pomagali, tudi vnukom, zdaj pa je njihova pokojnina nizka, vsakodnevne obveznosti, dajatve pa so poskočile. Rezerve so pošle.
Po drugi strani nas kar naprej usmerjajo v zapravljanje. Začarani krog je to. Kako naprej? Vloga Karitasa je tudi v tem, da v ljudeh ohranja upanje. Brezvoljnost je najmilejši izraz za stanje, ki se lahko pojavi pri človeku v stiski. Rad bi, da solidarnost, s katero smo zrasli, ohranimo. Ne bom rekel, da je ni več, a način potrošniškega življenja in individualizma nas je popeljal stran od nje. Solidarnost je pravzaprav naša velika rezerva. Imamo izkušnje z njo, ni nam tuja. Še prav posebno očitna postane ob elementarnih nesrečah. Ko ljudje začutimo, da moramo pomagati, se zganemo.
»Nobene potrebe ni, da bi Cerkev posegala v tiste družbene dejavnosti na področju zdravstva, humanitarnih aktivnosti in socialne skrbi, kjer ima država vzpostavljene sisteme, ki dobro funkcionirajo. Nisem za to, da bi umetno širili cerkveno dejavnost na omenjena področja. Je pa seveda precej drugih področij, kjer je cerkvena dejavnost družbeno zaželena,« je pred več kot sedmimi leti izjavil takrat aktualni predsednik dr. Danilo Türk. Vedno bolj očitno je, da državni sistemi ne funkcionirajo, da bi brez humanitarnih organizacij, tudi cerkvenih, Sloveniji trda predla. Pred božično-novoletnimi prazniki ste menda govorili z aktualnim predsednikom Pahorjem. Spomnimo se, da je med njegovim premierskim mandatom Slovenija utrpela znatno nižanje denarnih sredstev za socialne transferje. Kako sodelujete s politiki? Zdi se, da vas sicer poslušajo, a v praksi delajo vse, da je pomoč humanitarnih organizacij državljanom kvečjemu še bolj neizogibna.
(Nasmehne se in mirno nadaljuje.) Tudi dr. Türka sem srečal konec lanskega leta, sva poklepetala ... Realnost čuti tudi sedanji predsednik, saj nas je javno pohvalil. Povedal bi, da bi brez nas trenutno težko shajali. Dejstvo pa je: vsi predsedniki radi povedo, da bi rajši videli, če sploh ne bi obstajali. Ker bo država vse uredila. Jaz vseeno na vse skupaj gledam malce drugače. Vse to je, da se razumemo, moje razmišljanje ... Poglejte, tudi bolj premožne zahodne države imajo precej revnih. Poglejmo si samo Nemčijo. Lahko se zgrozimo ob številnih berlinskih brezdomcih! Pa priseljenci v južni Italiji!
Mnogo ljudi si želi v dežele t. i. obljubljene Evrope in pri tem ne izbirajo sredstev. Način življenja pa je po drugi strani postal drag. Tako smo si postlali. Osiromašili smo se za znanje o tem, kako bi lahko sami poskrbeli zase, pridelali zdravo hrano, da je ne bi toliko zavrgli. Tukaj nas čaka še veliko dela, kajti če se primerjamo s sosedo Avstrijo, je zavržemo dvakrat več. Slovenija ima še veliko rezerv, ki bi jih morala izkoristiti. Predvsem pa spremeniti miselnost, dati na prvo mesto zdravje, etiko, gojiti in se učiti solidarnosti ter medgeneracijskega sožitja.
Slovenija je ustvarila lastni mit o svoji veleuspešnosti, potem pa ...
Ja, rekli smo si mala Švica. Vmes pa pozabili, da uspeh pride z lastnim delom. Prej ste omenili socialne transferje ... Do njih imam bolj ali manj odklonilno mnenje. Vem, da so slepa ulica. Če ljudem namreč ne bomo ponudili dela – s tem problemom se ukvarja že četrta vlada – ne bomo na bolje spremenili čisto ničesar. Dokler ljudje ne bodo imeli dela, država pač ne bo dobro delovala. Tudi evropska Karitas je dala na mesto prioritet dolžnost opozarjati, da si ljudje zavoljo osnovnega človeškega dostojanstva zaslužijo ravno to – primerno delo. Že papež Leon XIII. je konec 19. stoletja govoril o tem, in sicer v prvi socialni okrožnici Rerum Novarum. Vsak moški, je govoril, bi moral zaslužiti toliko, da bi preživel svojo družino. Kako pametna teza!
Ko smo leta 2010, ob evropskem letu revščine, delali anketo med našimi uporabniki in poskušali ujeti pričakovanja ljudi, so nam povedali, da si od vsega najbolj želijo prav človeškega srečanja. Zato ne želimo imeti dolgih vrst, ker potem ni prostora, da se s človekom zares vidiš. Zato tudi ne delamo univerzalnih paketov, ker želimo vsaj malo upoštevati posameznikove želje. Uporabnikom svetujemo, jih skušamo opolnomočiti, da »se sami naučijo loviti ribe«. Skrb vzbujajoče je, da obstaja že druga generacija ljudi, ki živi zgolj od socialnih transferjev!
Je to, da se znajdeš v revščini, odvisno tudi od človekovega mentalnega stanja, samozaupanja, življenjske naravnanosti, pozitivne samopodobe?
Odgovor ne more biti enostaven. Če se sprehodiva v polpreteklo zgodovino, se nam v mislih zariše podoba kmetije, kjer je imel vsak član v družini svojo vlogo. Tisti, ki so bili bolj sposobni, so se lotevali zahtevnejših opravkov, tisti manj pa lažjih. Vsak je torej dobil svojo priložnost za samopotrditev. Tudi v socializmu smo znali manj sposobne zaposliti na delovnih mestih, kjer so imeli tako primerno družbeno vlogo kot zadovoljivo plačo. Potem pa nas je trg dela ujel v svojo past in izločil vse, ki mu ne zmorejo slediti.
Moja prva služba je bila na železnici. Bilo nas je 400 zaposlenih in jaz sem se ukvarjal z alkoholiki. Pet let smo se usposabljali pri dr. Ruglju. Zdaj pa mi povejte, kdo danes v podjetjih še rešuje alkoholike? Takrat je bilo to delo častno. Železnica je imela svojo ambulanto in celo zaposlenega psihiatra, da je delal z odvisniki od alkohola! To je bila res izjemna solidarnost družbe do ljudi, ki so zapadli v stisko odvisnosti. Danes si težko predstavljamo, da bi imeli v podjetjih, v katerih je nekaj sto zaposlenih, tudi človeka, ki bi večino svojega dela »zapravil« za alkoholike.
Zdaj se dogaja, da za ljudi na robu ne ponujamo alternativ. A jaz vidim dve, celo tri. Socialno podjetništvo bi moralo biti takšno, da bi ob mentorstvu ljudi popeljali skozi življenje z deli, ki jih zmorejo, ne pa da bi bili odvisni od trga. To pač ne gre. To bi bila za ljudi velika potrditev, manj bi jih bolehalo, vse skupaj pa bi bilo za državo mnogo ceneje. Če ljudje ne delajo, zaidejo v gostilne ali zbolijo.
Pa do narave prijazno kmetovanje ... Tukaj so potrebne roke, s stroji se ne da vsega narediti. Lahko bi množično začeli razvijati program, s katerim bi s hrano oskrbovali osnovne šole, se odpovedali grosistom. Saj sploh ne vemo, kakšno hrano ponujamo v bolnišnicah in otrokom v šolah, vrtcih! A za vse to je potreben čas. Prepričan pa sem, da bi se vse dalo! Tudi človek, ki bi bil mentor tem ljudem, bi moral imeti smisel, empatijo, prepoznati bi moral kvaliteto tudi v rezultatih, ki bi se komu v današnjih časih zdeli pičli.
Danes najdemo v javnih ali družbenokoristnih delih veliko ljudi, za katere sploh ne vemo, kaj naj delajo. Tam pač so, ker so dobili kratko življenjsko priložnost ali da oddelajo svojo kazen. Na primer, za eno leto ga imaš, ga naučiš vsega, potem pa izgubiš. To je skregano z vsako pametjo. Ta človek tudi nima upanja za naprej.
Alkohol je v Sloveniji izjemno težek problem. Ljudje v stiski želijo pozabiti. Vsak ima svoje načine, kako. Nekateri užijejo drogo v prahu, drugi pijejo ... Kakšna bi bila videti Slovenija, če bi nas pilo manj?
Dr. Ruglja sem dobro poznal. V marsičem se z njim nisem strinjal, res pa je, da mu nisem mogel parirati, ko sem ga spoznal. Kaj naj jaz takrat mladi socialni delavec proti psihiatru, vojaku s socialno ali duhovno ponudbo?! A pozneje sva se redno srečevala in spoštovala. Žal mi je, da se njegova šola ni prijela. Verjetno je bila prestroga. Danes ugotavljam, da alkohol ni več hrana, kot je bil nekdaj. Včasih so ga ljudje ob težkih delih pokurili, zdaj ga ne, obenem je dostopnejši in cenejši kot nekdaj. Ni nam uspelo postaviti jasnih meja. Ni nam uspelo vzpostaviti jasnih meja glede meric pri pitju alkohola staršem, še manj mladostnikom. Vse nam polzi iz rok. Država pa se tega velikega problema ne zna (ali pa si ne upa) lotiti.
Kako alkoholizem uničuje družino?
Prinese duševno in duhovno revščino. Ob enem alkoholiku lahko izgubijo smisel vsi člani družine. Otroci se čutijo prikrajšane, izločene. To je izredno hudo breme, o katerem vse premalo govorimo. Premalo se pogovarjamo o odvisnosti, o mogočih rešitvah. Zgolj prometni predpisi ne bodo rešili težav.
Že deset let izvajamo akcijo 40 dni brez alkohola. Ne vodimo velikih statistik, a veliko ljudi mi reče: Upam, da mi bo uspelo. Teh 40 dni je res zanimiv test. Tisti, ki ga ne prestanejo, se morajo pošteno zamisliti. Ko nam ne bo nerodno, da doma nimamo alkohola, ko pridejo gosti, bomo res napredovali. Zdi se mi celo, da bi moralo biti staršem nerodno, če pijejo pred otroki! Alkohol na družinskih zabavah nima kaj iskati!
Zame že vsi vedo, da ne pijem, zato me tudi ne nagovarjajo k pitju. Če pa si sam negotov, ne veš, ali bi ali ne bi, ljudje, ki nimajo mere, postanejo neizprosni. Ker hočejo, da vsi pijejo, če pijejo oni. Naj se vsak malo opije, da bo bolj vesel! Alkohol sprosti, res je. In več zavor imamo, bolj ga potrebujemo. A nujno bo treba najti kakšen drug ventil.
Učite se, pravite, pomoči, ki bi imela ime. Dati torej, kar drugi potrebuje, iz oči v oči, iz rok v roke. Poznate ljudi, ki se jim je iz hude revščine z lastno voljo in delom uspelo dvigniti? Komu uspe, komu ne?
V naši družbi moramo nekaj razrešiti enkrat za vselej: ljudi ne smemo delati revnejših, kot so! Žalosten sem, ko slišim, da je kar sedem tisoč slovenskih otrok na pragu revščine. Od kod ta podatek?! Pristopajmo k revščini raje s spoštovanjem. Naše poslanstvo mora biti, da smo v službi človekovega dostojanstva, in ljudje bodo veliko hitreje našli pot iz pekla.
Prepričan sem, da večina, ki pride po pomoč, trpi. Če bi se midva znašla v vrsti in čakala paket, ki je vreden od dvajset do petdeset evrov, bi nama bilo težko. Raje dajemo, kot prosimo, takšni smo. Borimo se. In ko prosimo, nas prešine tudi misel: Res sam ne zmorem? Vsi bi radi preživeli s svojim delom in lastnim trudom. Seveda se zgodi, da se znajdeš med tistimi, ki jih življenje uspava, začnejo sprejemati pomoč kot način življenja, to je ena od nevarnosti, da. A v nebo vpijoče dejstvo je, da si večina ljudi želi dela! In to je dobra vest. Ljudje si želijo dostojnih pokojnin. Otroci želijo imeti tople obroke. Ne želimo biti na oni strani, odvisni samo od dobrodelnih organizacij in socialnih transferjev.
Vprašanje o smislu je staro. Kako ga najti v težkih časih?
Predolgo smo čakali in vse stavili na obljube rajske države. Danes prazniki predstavljajo blišč in utrujenost. Za čustva in svoje bližnje pa ne poskrbimo. Ker smo postali šibki v komunikaciji s sočlovekom, nas napada tudi socialna revščina. Smo si med decembrskimi prazniki vzeli čas in izstopili iz praznine rituala, ki nas najde vsak dan? Šele ko izstopiš iz dirke, te začnejo vabiti druge dimenzije. Še nedavno je bilo tako, da je bilo treba v soboto ob tretji uri pustiti fizično delo, v nedeljo je bilo delati celo grešno. Pa ni bilo bistvo v grehu, temveč v tem, da so bili ljudje primorani izklopiti, si vzeti čas zase, za bližnje in svojega Boga. Zapoved ni bila slaba.
Kaj nas čaka v tem letu?
Mislim, da bo parlament moral odigrati zelo pomembno vlogo in ljudem dati zagotovilo za preživetje, sicer ne bo dobro. Ne bo dobro. Čakanje že predolgo traja. Pričakujem, da se bodo nevladne organizacije in tudi Karitas za ljudi, ki so izpadli s trga dela ali pa nanj zaradi starosti ne morejo več, borili. Dolžni smo jim to. Da ohranimo njihovo dostojanstvo. Imam občutek, da nas država potrebuje. Ne samo zato, da bi razdajali zastonj pakete, temveč tudi, da bomo zagovorniki ljudi.
Ste kdaj jezni na politike, s katerimi ste dnevno srečujete, ker prelagajo odgovornost na organizacije, kot je Karitas?
Seveda sem kdaj tudi jezen. Predvsem na tiste, ki imajo »nahrbtnik« ali so nas kako drugače ogoljufali. Država je bila in je glede tega premalo dinamična. Če jaz naredim napako, je prav, da jo kdo sankcionira! To ni zgodovinsko čisto nič novega, temveč edina prava popotnica za vse državljane. Če pa se napake tolerirajo, je to za mlado državo zelo slabo sporočilo.
