Imejte svojo zlato rezervo

»Spet si zapravljala,« mož obtožujoče reče ženi, ko zagleda vrečko z novimi modnimi čevlji. Cene ne more najti, saj vidi, da je nalepka odtrgana. Žena se gladko zlaže in prepolovi znesek, koliko denarja je zapravila za čeveljce, ker ve, da bo sicer deležna dolgotrajne kritike, da ne zna ravnati z denarjem, da ima prepolno omaro čevljev in cunj in da res ne potrebuje še enega para. Poleg nezvestobe, razhajajočih se pričakovanj do partnerske zveze in različnih pogledov na vzgojo je upravljanje financ eno od področij, ki lahko povzročijo razpad zveze. Hitro se razvijejo močna nesoglasja, če partnerja različno gledata na denarna sredstva in njihovo upravljanje, kot rečemo bolj strokovno. Po domače pa lahko navedemo, da je poglavitno, ali se par strinja, v kaj bo vlagal skupni denar, kaj bo plačeval posamezni partner, koliko bosta varčevala in kako, kdo bo nosil katere stroške in vse druge drobne in na videz nepomembne segmente odnosa v povezavi z denarjem, ki pa lahko pri nejasnem delovanju zelo hitro postanejo vir prepirov, ki se nikoli do konca ne poležejo.

Vzorec primarne družine

Kako bomo ravnali z denarjem in koliko nam bo pomenil, prinese v partnersko zvezo vsak iz svoje primarne družine. Približno enak vzorec in ponotranjenja prepričanja naših staršev vključimo v partnersko in družinsko delovanje. Kaj se zgodi, če v eni družini niso nikoli varčevali in so vse, kar so starši zaslužili, sproti porabili? Otrok ne dobi vzorca, da je treba dajati na stran določen znesek, ki je pač nečemu namenjen, a do takrat se ga ne dotikamo. V drugi primarni družini si niso popolnoma ničesar privoščili, ker so vse prihodke pridno shranjevali, ker jim je to dajalo občutek varnosti in ker so tako počeli drugi. Niso navajeni, da lahko del privarčevanih finančnih sredstev vložijo tudi v to, da se imajo sproščeno, prijetno. To jim pač ni prinašalo ugodja. V krču so bili, če se je zaradi nepredvidenih dogodkov kupček privarčevanega denarja zmanjšal.

No, odrasla otroka takšnih družin se zaljubita. Ko še ližeta med iz posode zaljubljenosti, ni pomembno, kdo kaj plača in si privošči. Med je polizan, padec na trdna partnerska tla med drugim vključuje dogovor, kako bosta ravnala s prihodki, ki jih prejemata. Bosta tudi onadva obsesivno varčevala? Ali vse zapravila? Mogoče pa bosta zmogla najti srednjo pot z dogovori in pogajanjem, koliko prihodkov bosta namenila varčevanju za »hude čase« in koliko porabljanju za lastno udobje. Stvar dogovora.

Skupaj ali posebej?

Pomembno se je, kot na vseh drugih področjih, dogovoriti, kako bosta finance razporejala. Prvi naj bo sprejet dogovor, ali ves prihodek obeh dajeta v skupno kuverto in iz nje plačujeta vsakomesečne stroške, večje izdatke pa iz privarčevanega denarja. Lahko se domenita, da ima vsak svoj prihodek na lastnem bančnem računu, razdelita pa si, kaj bo kdo plačeval. Ob koncu meseca naredita obračun, kdo je plačal več. Običajno je tako, da ima en partner večji prihodek, zato so pogosti očitki, da je šlo preveč denarja za kaprice, ki niso bile nujne, ali da začne kateri stroške skrivati. Pa tudi prihodke. In tako začne zaupanje pokati.

Verjemite, poznam pare, ki do centa natančno vodijo evidence, koliko je bilo stroškov s čim, skrbno čuvajo podatke o svoji plači, tako da partner ne ve, kolikšen delež dejansko pokriva. Lahko se zamislimo ob tem, da podatke o finančnih prihodkih skrivamo oziroma o njih lažemo ali jih prikrojimo. Potem verjetno lažemo še o marsičem? Naj pojasnim, zakaj sem tu malce odrezava: biti s partnerjem povezan v dobrem in slabem, med drugim nosi velike izzive in prilagajanje. Pa vendar sta dva skupaj zato, da si pomagata, sodelujeta, se podpirata in skušata živeti tako, da sta oba v zvezi varna, sprejeta in ljubljena. Na vseh področjih, tako romantičnih in intimnih kot na vsakodnevnih in finančnih. Torej, če lažemo o svojih financah, da nam ni treba plačati ene položnice več, kako naj to prispeva h konstruktivni in osrečujoči zvezi, v kateri je temelj spoštovanja in ljubeče pripadnosti tudi zaupanje?

Bodite iskreni

Vidite, pa se z denarjem priplazijo v odnos sumničavost, laži, prikrivanje, izgovori. Bedno. A tudi to je del zveze, ki se začenja razkrajati. Denar je sveta vladar, pravi pregovor. Tako pač je. Svetujem, da smo tudi pri financah iskreni in da vedno znova iščemo skupno pot ravnanja z njimi. Kar seveda vključuje ogromno zaupanja. Ali čutite zaupanje do svojega dragega ali drage, da ji prepustite v skupno upravljanje tudi vajin varčevalni račun? Ne? Zakaj?

Finančno stanje številnim nesrečnim in razbitim družinam onemogoča razrešitev in ločitev. Nekateri pari se pravnoformalno razvežejo, a ker nimajo finančnih sredstev, da bi se eden od bivših partnerjev odselil, še vedno, tudi po nekaj let, živijo pod isto streho in se osebnostno uničujejo. Marsikdo bi že prej odšel iz odnosa, ki ga ne osrečuje več, pa ne more, ker nima s čim začeti novega samostojnega življenja. In ostaja v zvezi, ki duši, je nasilna, polna zlorab in poniževanja. In takšen odnos seveda opazujejo otroci, ki se navzamejo uničujočih vzorcev nesrečnih staršev, ki jih razdvaja vse mogoče, le pomanjkanje financ ju sarkastično neusmiljeno povezuje.

Ponovno poudarjam: denar je izjemno pomembno partnersko polje, na katerem se bijejo bitke ali pa se sklepajo zdravi kompromisi. Od vas je odvisno, kako se boste odločili in bili vedno iskreni do drugega, vsaj glede finančnih zadev. Kot pravijo stari modreci: Čisti računi, dolga ljubezen.