Pravijo, da ti prvo polovico življenja uničijo starši, drugo pa otroci. Najprej lahko ugotovim, da sem to polovico vzel precej zares, saj otrok nisem imel pri recimo dvajsetih, temveč v sredini štiridesetih, za kar bi mnogi prostovoljno podpisali, da je polovica. Bolj pomembno kot to je dejstvo, da sem imel najbrž najbolj zlate starše na svetu oziroma jih imam še, in mi tako niso uničili niti dneva, kaj šele polovice življenja. Za kakšno uro pa ne bom trdil, vendar se še te več ne spomnim. Tudi otrokoma gre za zdaj z uničevanjem mojega življenja precej slabo. Komaj čakam, da popoldne pribezljam iz službe, da ujamem še uro ali dve z njima. Če ju jaz peljem v vrtec, pa se itak tja ne privalimo pred deseto. Naenkrat sem vzljubil vikende in praznike. Zaposleni si mislijo, mar ju ni mogel imeti deset let prej...
Če bi človek lahko malo odskočil iz svojega očetovskega življenja in z razdalje kakšen meter pogledal na vse skupaj, pa niti ni treba cinično, bi spoznal, da gre pri očetovstvu tako za odlične kot tudi za tiste manj dobre zadeve. Ena takih je, da sem v očetovstvu navzven postal popolnoma nezanesljiv. Prioritete so povsem druge in tako periodično nategujem poslovne partnerje, prijatelje, kolege, frizerke, maserke in celo teniške partnerje. Z mano se zmeniti za četrtek v torek pomeni, da velja, če ne bo prišlo kaj vmes. In kaj je bilo včasih omejeno na naravne katastrofe, skratka višjo silo, že pred prvim porodom pa je Teja dobila osebni ring tone v mojem telefonu, če razumete. Prvi osebni zvonec v zgodovini mojih telefonov.
Druga neizmerno utrujajoča zadeva je strah, ki v očetovstvu postane permanentni rezident lastnih možganov. Nikoli me ni bilo ničesar strah. Višin, globin, teme, bolečin, nasilja. Tudi zdaj ne paničarim na mikro ravni, prej nasprotno, če pogledam nekatere druge starše. Otroka letata naokrog z orodjem, palicami, loki in kamni, lezeta po stopnicah in plezata na drevesa ter sta temu primerno tudi pobuškana in potolčena, samo na neki makro ravni pa v sebi čutim neizmerni strah, ki se ga nikoli več ne bom znebil. Starševski strah pač. Svoje starše tako spoštujem še zaradi ene nove zadeve. Niso se požrli zaradi nas treh.
Še bi lahko našteval, vendar kaj je to v primerjavi s tem, da imam možnost odgovoriti na tisoče zakajev, da si lahko, dokler ne zaspim, izmišljujem še nikoli slišane pravljice, s tem, da sem znova osvojil trias, juro in kredo ter na desetine dinoplazilcev. Ali v primerjavi s pogledom mlajšega, ko ušpiči katero resno, in s smehom starejšega, ko spremlja moj ugriz, jaz pa se pretvarjam, da nisem opazil, da mi je sendvič posul s soljo. S tem, da lahko do nezavesti poslušam prigode iz vrtca, arboretuma ali babičine hiše. S tem, da se mi otroka od daleč vržeta v naročje in me sploh ne izpustita, ko se vrnem z nekajdnevne službene poti. In ne nazadnje v primerjavi s tem, da mi moja princesa sicer zateži z okna, naj pazimo na nove majice, medtem ko jemo češnje, na tilniku pa čutim njen topli pogled na njene tri fante in vem, da je najbolj srečna mamica na svetu.
Kaj naj rečem, imejte otroke. Prenehajte posedati za računalnikom in brati neumnosti, pojdite se razmnoževat. Imejte otroke, dokler nam evolucija ta čudež še dovoljuje.