Ližem si rane in razmišljam, ali je do življenja korektneje, da se dostojno zasekiram ali si preprosto priznam, da je podplat koža čez in čez postala, saj ta večer še zdaleč ne sameva. Prej nasprotno. Pogrešam še tretjo izbiro.
Kdaj v življenju se nam pravzaprav zgodi, da problemov ne vidimo več kot izzivov? Kdaj nam začne na tanku s smislom za humor svetiti rdeča lučka in kdaj nas cinizem toliko zapusti, da življenje postane več kot le igra? Igra, v katero si vložil svoje življenje kot igralni žeton, ki ga gizdalinsko brezbrižno vrtiš med prsti, medtem ko se sprehajaš mimo zapeljivih ruletnih miz s pomenljivimi imeni. Strast, kreativnost, sreča, ljubezen...
So ljudje, ki življenja nikoli niso dojemali kot igre. Nekateri, ker ga niso znali, drugi, ker ga niso zmogli, spet tretji, ker ni bilo česa dojemati. Dojemanje samo oziroma njegova izbira je namreč ultimativni intelektualni komfort. Sploh pa dojemanje lastnega življenja. V splošnem je dojemanje življenja ljudem precej zvezna časovna funkcija. Nobena sprememba v njihovih glavah ali srcih se ne zgodi hipoma. Nobene digitalizacije občutkov, nobene stopnice, ki te ponese bližje k soncu ali pusti, da padeš globoko proti abscisi. Sem impulziven človek, zato točno vem, kdaj življenja nisem več sprejemal kot igre. In kje. To je bilo nedavnega 9. avgusta. V ljubljanski porodnišnici. Ko sem v naročje vzel majhno, nebogljeno štručko in so mi vsaj ducat let stare solze zalile oči. Moj otrok je iz mene pregnal mene kot otroka, ta pa je s sabo vzel cel kup prijateljev s Pobalinom, Jebivetrom in Pišmevritom na čelu.
Vendar boriti se je težko, če ne gre za igro. Še največji športni fajterji, ki so sposobni v izgubljajoči podaljšani igri petega niza vrniti servis z debelimi jajci in nasmeškom na ustnicah. Ali tisti, ki se v drugem teku ledenega slaloma z devetega mesta zavihtijo na prvo. Celo tisti, ki v petnajsti rundi z zadnjimi močmi podrejo nadvladujočega nasprotnika, se v življenju samem borijo veliko slabše. Dotolčejo jih finančni, ljubezenski ali kakšni še manj življenjsko pomembni problemi. Izraz psihomotorična sposobnost ni iz trte izvit. Uči nas, da na naše sposobnosti še kako deluje psiha, in v igri življenja imamo, v nasprotju s priljubljenimi računalniškimi igrami, le eno življenje. Ljudje, ki na simulatorjih letenja miže podirajo rekorde, v realnih razmerah po navadi zmrznejo. Kako zmrznejo najboljši strelci na tarče, ko nad glavami žvižgajo prave krogle, sem doživel večkrat.
Kako kljub temu da imamo male čričke, v službi pa ljudi, ki računajo na nas in imajo doma svoje male čričke, življenje spremeniti nazaj v igro? V igro, ki bi nam vlila nov pogum in svež entuziazem ter omogočila, da se kakšna mrzla sestrična Sreče vsaj sem pa tja ustavi pri nas na kavi.
V vsaki stvari je prav toliko dobrih kot slabih plati. Včasih nas slabe tako prizadenejo, prestrašijo in potrejo, da dobrih nismo sposobni niti videti. So ljudje, ki so se vedno znašli. Obstajajo vojni dobičkarji, tranzicijski. Zakaj iz sebe ne bi naredili kriznih dobičkarjev? Pa ne mislim le finančnih. Lahko smo časovni, lahko ljubezenski, seksualni. Za slednje je kriza najbrž sploh kot naročena. Samo nekako moramo nazaj v igro. V igro življenja...
