Ideološke epidemije

Med stotinami prebranih komentarjev dogodkov v Parizu mi je bil najbolj všeč tale: Sočustvujte z bližnjimi žrtev, vendar ne molite zanje, kajti tako ste tudi sami le del problema in ne del rešitve!

Žal se je naša vrsta zadnja tisočletja razvijala predvsem tehnološko. Mogoče smo, zaslepljeni od velikih uspehov na tem delu, ki bi bržkone fascinirali še katerega pritlikavega zelenega opazovalca od drugje, pozabili na razvoj preostalih pomembnih komponent lastnega jaza. Ali pa gre predvsem za to, da lahko tehnološki razvoj skozi zgodovino sloni na plečih redkih nadarjenih posameznikov, medtem ko je razvoj filozofskega družbenega intelekta, ki naj bi bil razumski imunski sistem ob izbruhu in širjenju ideoloških epidemij, bržkone v rokah vsakega posameznika. Bebci, ki se počutijo posvečeno poklicane za ideološko podporo okolici, so namreč samo še olje na ogenj problema.

Tako danes vsak dan srečujem globoko verne ljudi, ki delajo za ultrazmogljivimi računalniki, uporabljajo pametne telefone, vozijo električne avtomobile in imajo najsodobnejše pametne hiše. Popolno sprenevedanje je, da tukaj ne gre za čisto hipokrizijo, saj so samooklicani božji koncesionarji skozi zgodovino naredili vse, da bi tehnološki razvoj zatrli. Če bi bog želel, da človek leti, bi mu naredil krila. Bojda. No, očitno si je premislil ter nas, mimo svojih koncesionarjev, navdihnil z avtoskrunstvenimi idejami. Če verjameš.

Skratka, približno dve tisočletji po rojstvu nekega vaškega posebneža, ki si ga je dobrih tristo let pozneje peščica pohlepnih pokvarjencev izposodila za začetek še ene ideološke zablode, se mora sleherni otrok, vzgajan tako ali drugače, še vedno ukvarjati z neko ideološko dediščino.

Sam sem v to treščil precej zgodaj, saj smo živeli na vasi, kjer edini nisem hodil k verouku. Šikaniranja ni manjkalo, nemalokrat sem jo odnesel moker, umazan in s kakšno buško. Me pa to ni pretirano obremenjevalo, saj sem buške zadajal in dobival še za nešteto drugih stvari. Zdrava vaška mularija pač. Spominjam se, da mi je oče že v prvem razredu osnovne šole vrgel kost, s tem ko mi je rekel, naj verne prijatelje vprašam, ali bog lahko ustvari tako velik kamen, da ga ne more dvigniti. Kot otrok sem o tem precej razmišljal. Danes seveda ne več. No, če bo kdo vseeno vedel, kako je s tem, naj mi sporoči.

Preprosto dejstvo je, da so bile religije vedno največje zlo. Če že niso bile neposredni povod za grozodejstva in vojne, pa so jih tisti, ki so si vojn želeli, s pridom izkoristili. Kako strašna slepota je človeka...

Svet popravljati za nazaj je težko, lahko pa naredite nekaj res dobrega za svetovni mir v prihodnje: otrok ne obremenjujte z religijami. Z nobeno. V smislu pripadnosti seveda, poznavanje oziroma znanje na tem področju je druga stvar. Upam pa, da bodo nekoč v daljni prihodnosti religije in verstva le področje v predmetu zgodovina. No, ali pa če hčere vzgojite v misice, ki se bodo borile za mir. Tudi deluje. Najbrž.