Pa me povpraša, kako kaj sin, in ji začnem drobiti to in ono, saj veste, kaj govorimo mame, malo hvalimo, malo oštevamo. No, če nas tik pred zdajci kaj razkuri, drobimo predvsem slednje. Začudi se, da je že študent, in kako mu kaj gre, povpraša. Bolj počasi, odgovorim in seveda, jaz mama, začnem govoriti, kako bi moralo biti, in še pridam vse, česar se spomnim in kar vem, pa me v mojem naletu boljšega in pametnejšega ustavi: »Samo razvajaj ga, kdo pa misliš, da ga bo še kdaj v življenju bolj razvajal kot mama.« Uf, usulo me je. En sam stavek je bil popolnoma dovolj. Saj res, kdo v življenju nas bolj brezkompromisno ljubi kot mama. In sem se seveda spomnila spet svoje drage. Saj veste, da druge bolje vidimo kot sami sebe, sploh kadar smo prisiljeni živeti samo še s spomini. Ljubi bog, ne spominjam se več maminih besed, ampak predvsem dejanj, pravzaprav ne vem, ali sem dovolj natančno to opisala, posamezne besede in dejanja so v enem, vse naokoli mene njena znamenja. Je to tisto največ, kar nam ostane po najdražjih? Je pravzaprav sploh lahko še kaj več?
Minuli teden so se nanizala srečanja, morda po čistem naključju. Intervju s fascinantno Slavenko Drakulić je pred vami. Ko sem nedavno prebrala njeno delo Zaznamovana, me je okrušilo. Ni bilo lahko prebrati do konca, ampak sem. Ko sem ljudem razlagala drobce, so rekli, da takšnih vsebin nočejo in ne morejo prebirati. Ja, seveda je težko, ampak čutim dolžnost, da vsaj preberem, kaj se ljudem dogaja. Da bi jih lahko vsaj malo bolje razumela, da bi sploh lahko razumela svet, v katerega sem postavljena. No, Slavenka nam tu in tam odstre zaveso soočenja s svojo boleznijo. Zelo malo in previdno. »Bolezni je treba nadeti obraz, pomembno je povedati svojo zgodbo. Ko sem pisala o svojih zdravstvenih težavah, sem naletela na veliko hvaležnosti. Tudi in predvsem od neznancev.« Dr. Erik Brecelj, onkolog kirurg in znanilec upanja, razloži, kako vidi življenje in kaj pove svojim pacientom, da jim bo v resnično pomoč pri zdravljenju. »Včasih mi kdo reče hvala, ker sem se potrudil zanj. Pa sva imela v resnici le nekaj minut na voljo za pogovor. Obstajajo operacije, pri katerih si ne pripisujem večjih zaslug. Naredim, kar je treba, drugo je v rokah matere narave, ali Boga, če verjamete vanj.« Pove še, da on ne zareže v psiho, temveč v telo. Ali nam ni s tem stavkom povedal pravzaprav popolnoma vsega?!
Naša znana pevka Rebeka Dremelj je po mesecu molka, opravičevanja, predvsem pa razmišljanja na svojem facebooku povedala vsem, ki jo sprašujejo, kje je in kaj počne, da je zbolela za rakom. Mesec dni je tuhtala, najbližjim prepovedala razpredati o njeni bolezni, naposled pa se je vendarle odločila olajšati. »Vedela sem, da bo prišel trenutek, ko bom rekla – dovolj mi je! In res je prišel. Zdaj! Dovolj mi je skrivalnic, pretvarjanja, da je vse v najlepšem redu in točno tako, kot mora biti. Ker temu ni tako. Ni res. Ravno nasprotno. Vse je na glavo. Vse je narobe. In čisto nič ni tako, kot bi moralo biti.« Dan zatem zopet napiše: »Hvala vsem in vsakemu posebej! Hvala iz srca! Pravijo, da ni važno, kolikokrat padeš, pomembno je, kolikokrat se pobereš!«
Bržčas težko vse to razumemo. Vse te močne izkustvene pripovedi, vse te prepričljive energije. In resničnost vsakdana, ki je tu. Morda se nas polašča miselni kaos. Ki nas snubi k razmišljanju o nas samih. K sodelovanju s samim seboj. In k resničnemu prepoznavanju tega, kar je za nas najboljše. Ne sme biti daleč dan, ko bomo same sebi iskreno vzkliknile: »Hvala, ker se imaš rada.«
