Hrčki: Veseljaki, ki spijo podnevi

Moja prva izkušnja s hrčki sega v daljna študentska leta. S cimro sva imeli zlato hrčico Ivy. Bila je izjemno domača in je nemalokrat tekala po sobi, grizla rjuhe in vse, kar ji je prišlo pod zobke, ponoči pa je neutrudno vrtela kolo. Velikokrat sem o njej pripovedovala otrokom. Ti so požirali zgodbice o Ivy in nekega dne se je najmlajši hčerki porodila zamisel, da bi tudi ona imela čisto svojo žival. Hrčka. Živalco si je sicer morala prislužiti, a ji je uspelo. In tudi ona je hrčico (vsaj sklepali smo, da je samička) poimenovala Ivy.

Izjemno simpatični

Naša Ivy ni bila zlati hrček, ampak ruski. Ti so manjši od zlatih, a prav nič manj simpatični. Bela živalca se je kmalu vsem globoko usedla v srce. Velikokrat smo se z njo igrali, tekala je po mizi, imela je celo svoj bazenček, otroci so jo nosili na igrišče in ji kopali rove, kjer je okušala marsikaj, česar drugi domači hrčki nikoli ne. Vse dokler ni nekoč z igrišča prijokala hčerka in zavito v aluminijasto folijo nosila Ivy. Sosedov kuža jo je hotel spoznati in zgodba se je tu končala.

Žalost je bila neizmerna in premagali smo jo tako, da smo se usedli v avto ter se odpeljali po njenega naslednika. S Smarijem so bili otroci previdnejši. A ni bil dovolj. Nenadoma sta tudi starejša dva želela imeti vsak svojega hrčka. Trije hrčki? Tri kletke? so bile moje prve misli. In čeprav so me otroci tolažili, da bo ena povsem dovolj, nam je prodajalka v trgovini za male živali razložila, da ruski hrčki med seboj niso najboljši prijatelji. Da se, ko nekoliko zrastejo, lahko pogrizejo do krvi, zato nam nikakor ne priporoča, da bi jih imeli v eni kletki. Tako smo domov pripeljali še dva hrčka, dve kletki, kolesi, posodici za WC, za hrano, napajalnika za vodo in vse drugo, kar potrebujejo.

Dejavni kot le kaj

Otroci so jim nameščali labirinte, hiške, kupovali obešanke, kamor so jim natikali hrano, posebne žoge, v katerih so se kotalili po stanovanju, in še bi lahko naštevala. Hranili so jih z njim namenjeno hrano. Ker hrčki v naravi živijo v stepnatih pokrajinah, mora ta vsebovati semena, oreščke, zrnje žit, suho zelenjavo in sadje. Občasno smo jih razvajali s svežim sadjem in zelenjavo ter opazovali, kako so zanje ogromne koščke spravljali v lične vreče in jih pozneje s tačkami bezali iz njih. V kletki jim nikoli ni manjkalo nastilja in vate, iz česar so gradili ogromne kokone, kamor so se skrivali podnevi.

Mojstri bega

Žal je življenjska doba ruskih hrčkov kratka in živijo od komaj 18 mesecev do dveh let. A v tem času, kolikor so nam delali družbo, so poskrbeli za nemalo dogodivščin. Čeprav naj bi podnevi spali, so bili pravi mojstri bega. In bilo je obdobje, ko se je krik, ki sem se ga najbolj bala, glasil: »Mami, hrčka ni v kletki!« Tedaj je stekla akcija. Odpirali smo predale, omare, brskali po igračah, kukali v copate, iskali in iskali, a našli vse drugo, le hrčka ne. Ko smo že skoraj obupali, smo se vendarle spomnili, da bi pogledali pod postelje. In glej ga, zlomka. V krami, ki je ležala pod eno od njih, si je najbolj spreten že začel graditi gnezdo. Sedel je tam, na kupčku nagrizenega papirja in semen, iz katerih si je že napravil zalogo za hude čase. Srečni smo ga vrnili v kletko in zaman poskušali odkriti, kje je našel luknjico za beg. Zbežal je še nekajkrat in vedno smo ga našli na istem kraju.

Ponoči oživijo

To je le ena od nešteto zgodbic, s katerimi so nam dneve bogatili hrčki. Vsi ruski so na žalost že končali svojo življenjsko pot. Zdaj imamo zlatega Jetija. Tudi ta podnevi biva pri otrocih, pred nočjo pa ga prestavimo v dnevno sobo. Kajti ob njegovem škrebljanju po kletki, prenašanju posodic, vrtenju kolesa in še drugih podvigih ni mogoče spati. Res je glasen. Podnevi komaj pokuka iz nakopičene vate, ponoči pa je ropot tolikšen, da sem bila nekoč prepričana, da imajo otroci zabavo brez mame. Nekajkrat sem iz spalnice v dnevno sobo zakričala, ali bo že mir. Ker ni bilo učinka, sem vendarle šla pogledat. In ni bilo nič drugega kot hrček. Saj pravim, ponoči so res glasni.