Ko se je starševsko branje pravljice za lahko noč sprevrglo v preskakovanje strani, v želji po večji storilnosti in krajšanju tega dragocenega časa, se je vprašal, kakšna je cena nedosegljivega cilja živeti vedno hitreje. Z raziskovanjem različnih gibanj počasnosti in tremi knjigami, ki bralce nagovarjajo k opuščanju naglice, je v življenju znova našel užitek in mir. Danes v Avstraliji snema oddajo, v Kanadi serijo, v Londonu zvočni podcast, obenem predava po svetu in pripravlja novo knjigo o staranju. Čeprav govori hitro, vseeno živi dovolj počasi, da se življenja v celoti zaveda.
V začetku prve knjige Hvalnica počasnosti omenjate trenutek, ki ste ga doživeli kot najstnik, čakajoč na avtobus sredi poletnega italijanskega mesteca. Občutek miru brez kančka naglice vas je pravzaprav navdihnil, da ste leta kasneje spremenili življenje in začeli živeti počasneje. Vam je uspelo znova poiskati ta občutek?
Knjiga je pravzaprav že precej stara, 14 let, in ravnokar sem imel čudno izkušnjo, ko sem jo moral znova prebrati, saj sem snemal avdioknjigo. Spomnim se, to je prvi stavek v knjigi, med ponovnim branjem sem dojel, da sem občutek res znova našel! Če svoje življenje pogledam od zunaj, mi marsikdo reče, da ne deluje prav počasno, a pomembno je, kako ga občutim jaz! Imam razburljivo življenje, obiskujem dogodke in pišem o stvareh, ki me zanimajo, a nimam občutka, da me kar koli priganja. Točno tako kot med čakanjem na tisti avtobus. Prej je bil vsak trenutek bitka s časom, zdaj to redko občutim, tudi če stojim v vrsti, torej počnem stvari, ki jih sam ne bi izbral ali niso zanimive, vseeno lahko v sebi poiščem ležernost. Vsekakor zame obstaja čas prej in potem, čeprav počnem iste stvari v istih količinah, nisem v stresu. Živim vsak trenutek, namesto da bi jih le odkljukal s seznama opravil. Del upočasnitve je ponovna pridobitev nadzora nad časom in lastno izkušnjo sveta.
Preden ste se posvetili temi počasnosti, ste dolgo opravljali novinarsko in dopisniško delo. Vas je morda ravno precej stresno novinarsko delo, vedno v tekmi s časom, napeljalo k iskanju nasprotja?
Vsekakor, predvsem se mi zdi, da novinarski poklic privlači ljudi, ki so po naravi hitri, in jih nato naredi še hitrejše. Okužiš se z idejo časovnih rokov, na koncu prideš iz službe in si za kuhanje večerje postaviš časovno omejitev. Ali tako bereš pravljice za lahko noč! To postane tvoj način delovanja, tudi pri meni je bilo novinarstvo velik dejavnik, zakaj na koncu nisem zmogel več. Obožujem ta poklic, v njem sem 12 let res užival in še danes kaj napišem, novinarji so moji ljudje! Nikakor ga ne krivim za nič, kvečjemu mi je pomagal, da sem našel drugačno pot. V svet medijev sem vstopil z idejo, da bom spremenil svet, da bom stvari pomagal obrniti na bolje, a sem spoznal, da v resnici nisem naredil veliko. To in težave z naglico so me spodbudile, da sem se lotil pisanja knjig. Konec koncev so tudi knjige zelo novinarske, tako duh kot stil, tudi dejstva so dvakrat preverjena!
Počasnost je mogoče vpeljati na različna področja vsakdanjosti, kot so prehranjevanje, urbanizem in zdravje. Ali ves čas odkrivate nova področja, kjer lahko prepoznamo vrednost počasnega pristopa?
V prihodnjih tednih bom izvedel, kako napreduje izdaja nove knjige, v kateri pravzaprav pišem o staranju. Sprva se mi ni zdelo, da imata staranje in počasno gibanje kaj skupnega, a sem sprevidel, da povezava obstaja. V delu, ki sem ga doslej na tem področju opravil, sem se osredotočal na pomoč ljudem, ki preveč hitijo, da bodo znali upočasniti. V tej knjigi se posvečam populaciji, ki ji je počasnost vsiljena, narava staranja je, da postajamo vedno počasnejši. A to ni nujno slaba stvar, pridobiš druge kvalitete! In znova se vrnemo h koristim, ki jih počasnost lahko prinese.
Bi lahko rekli, da upočasnitev zahteva manjšo zahtevnost do samih sebe? Nikoli ne naredimo dovolj, vedno obstaja še kaj, v čemer bi bili lahko boljši, uspešnejši. Ali počasnost ne zahteva sprejetja dejstva, da danes morda ne bomo vsega postorili? Kar je za sodobnega človeka pravzaprav prekletstvo.
Osredotočil bi se na pojem manjše zahtevnosti, ne bi rekel manjše, drugačne pa! Trenutni imperativ zahteva, da opravimo več stvari v vedno krajšem času. Kar bi morali zahtevati od sebe, je izkoristek, da iz časa, ki ga imamo, iztisnemo čim več. Ta zahteva je zdrava, a terja popoln zasuk trenutne paradigme. A če nam ta preskok uspe, postanemo ljudje, ki živijo resnično zadovoljno. Strinjam se, da je pogost problem notranji in zunanji pritisk, da naredimo več in več, to je velik razlog za ogromno težav.
Po drugi strani nas je strah niča, groza nas je trenutkov, ko nam lahko postane dolgčas. Včasih vedno večja naglica prikriva nezmožnost soočanja s samim seboj.
Točno to se zgodi, samoizpraševanje je strašljivo! Hitrost in zaposlenost sta orodji, namenjeni zanikanju postavljanja vprašanj, kot so: Ali sem v redu? Je moja družina v redu? Živim takšno življenje, kot si ga želim? To so težka vprašanja, toliko laže je razmišljati o vsakdanjih opravkih in izzivih. Za marsikoga je hitrost pobeg, pravzaprav je znano, da je zadnja stopnja pred izgorelostjo izbruh povečane produktivnosti, a se to nikoli ne izide.
Imate sami izkušnje s psihološko težo, ki jo po letih hitenja sprva prinese upočasnitev? Kakšna je bila vaša izkušnja spremembe?
Seveda, pri meni je to prineslo spoznanje, da novinarstvo ni več zame. Kar je bilo strašljivo, to je bila moja identiteta, leta sem vložil v cilj, težko si je priznati, da je ta čas minil. Poklic, za katerega sem mislil, da ga bom opravljal vse življenje, me ne izpolnjuje več. Imel sem nekaj težkih mesecev, ko sem pustil službo pri časopisu, a sem vesel, da sem to prebrodil. Če bi bil bolj prestrašen, bi si lahko poiskal novo delovno mesto novinarja in znova pristal na začetku, danes ne bi bil tukaj, kjer sem. Ljudje mislijo, da je počasnost nežna in lahkotna, a zahteva tudi nekaj trdega dela. Seveda je v njej velik užitek, intenzivnost življenja in občutka, da si živ, a ne gre brez brušenja ostrih robov. Tu nastopi pogum, da se s stvarmi soočaš in jih tudi premagaš. Postaneš boljša različica samega sebe!
Kako se sami spopadate z občutkom dolgčasa?
Obstajajo trenutki, ko ostanem brez mentalne spodbude in bi lahko rekel, da mi je dolgčas. A tega ne doživljam tako, čas izrabim, da se srečam s svojimi zamislimi ali preprosto opazujem okolico, stvari, ki jih prej nisem nikoli opazil, ker sem bil ves čas tako zaposlen. Prav dober sem postal v tem, da preprosto sem. V angleščini izraz za človeka, human being, vsebuje glagol biti, a mislim, da smo se spremenili v nekaj, kar bi moralo temeljiti na glagolu delovati, torej human doings!
Kako je opuščanje naglice spremenilo vaše odnose z ljudmi?
To je najverjetneje daleč najboljša stvar, ki se je zame osebno spremenila v mojem življenju. Moji odnosi so postali resnični odnosi. Kaj nam koristi petsto virtualnih prijateljev, vse se vrti okoli količine namesto kakovosti! Kdaj ste nazadnje preživeli dan s prijateljem in preprosto vandrali naokoli? Neverjetno je, kakšno iluzijo ustvarjajo socialna omrežja, da resnično verjamemo, da negujemo in razvijamo odnose. Seveda so izjemno uporabna, a če je to edino, na čemer v odnosu gradite, ni dovolj, na koncu ostane prazna lupina. In ne le to, opažam, da so tudi drugi odnosi postali bolj poglobljeni, več poslušam in bolje. Vedno sem bil radoveden, kar se tiče ljudi, v tem trenutku me bolj zanima, kaj o tej temi menite vi, čeprav vem, da sem jaz tisti, ki odgovarja na vprašanja. Zanimanje za druge se povečuje, tudi če gre za zelo majhne, mimobežne trenutke. Kakovost odnosov, čeprav je to z osebo, ki vam zjutraj postreže kavo, je globlja. Preproste stvari, kot je ta, življenju dajejo teksturo, barvo in pomen.
Točno ta tekstura je tisto prvo, kar ljudje opazimo, ko obiščemo umirjena mesteca po svetu, prepredenost življenja z odnosi.
Velika mesta so postala ogromna omrežja, kjer smo sicer izjemno povezani, a le elektronsko. V mnogo pogledih smo precej bolj osamljeni, nikjer ne moreš biti tako sam kot v velikem mestu. Ko ljudje iz takšnega okolja izstopijo, na primer na počitnicah ali potovanjih, jim ta skupnost ostane v spominu, v očeh jim vidiš, kako navdušeni so. Pravijo, ljudje kar posedajo in se pogovarjajo, kako neverjetno! Zakaj tako preživimo le dva tedna na leto, zakaj tega ne moremo zadržati pri sebi? Zakaj si tega ne dovolimo?
Smo prišli do točke, ko čas postaja pomembnejši od denarja, saj ga je včasih teže obvladovati, predvsem pa postaja vedno bolj nedosegljiv?
Živimo v paradoksalnem svetu, ko ima ena skupina ljudi dovolj denarja, a jim kronično primanjkuje časa, na drugi strani pa imamo ljudi, ki imajo ogromno časa, a skoraj nič denarja. Kar želimo, je znova ujeti sredino, življenje, v katerem nismo bogati ali revni, temveč zadovoljni! Se že dogaja, da ljudem postaja čas dragocenejši od denarja. Marmelada, ki smo jo za darilo izdelali sami, ima veliko večjo vrednost kot kupljena, predvsem zaradi časa, ki smo jo vložili vanjo. Skupina ljudi, ki se stvari loteva »staromodno«, je vedno večja.
Kaj pa otroci? Tudi sami jih imate, torej veste, kako počasni so lahko. Številni starši se na njihovo raziskovanje odzivajo brez potrpljenja, včasih skoraj pričakujejo, da se bodo otroci hitreje znašli v tem odraslem svetu. Kako so se odzvali na vašo spremembo ravnanja, na več potrpežljivosti?
V Londonu, kjer živim, imajo prijatelji mojih otrok precej natrpane urnike, z raznoraznimi aktivnostmi. Naša družina se je temu uprla, otrokoma sva z ženo dala možnost, da si izbereta eno aktivnost ali dve, ki ju res obožujeta, in se nanju osredotočita. Zdaj sta že starejša, imata 14 in 17 let, lahko povem, da zelo uspešno obvladujeta svoj čas. Izjemno sta samostojna, nočem pretiravati, ampak meni se zdita super osebi! Vesel sem zanju, da se tako razvijata, veliko pripisujem dejstvu, da nad njima nisva izvajala pritiska, kaj vse morata postati. Imela sta čas za igro, to otroci potrebujejo. In čas za dolgčas! V preteklosti je bil otrokov problem, če je staršu potožil o dolgčasu! Danes starši krivijo sebe in iščejo tisoč načinov, kako ga zaposliti, a mu s tem vzamejo vso ustvarjalnost. Dolgčas premagamo z domišljijo, tako se naučimo biti osredotočeni in čas smiselno uporabljati. Kadar je vse določeno in nadzorovano z urnikom, odraščajo v zlati kletki. Živimo v kulturi mikromenedžmenta pri otrocih, postali so produkti in projekti, namesto da bi se umaknili s poti in pustili, da postanejo osebe. Starši imajo občutek, da morajo vskočiti in zadeve usmerjati, ker vedo, kaj se bo zgodilo, a to ni življenje! Življenje se zgodi samo.
Omenjate celo šole, kjer sledijo gibanju počasnosti in že uvajajo spremembe tudi na tem področju. Kakšni so njihovi šolski programi?
V teh šolah se trudijo, da bi odvzeli pritisk izpraševanja in preverjanja znanja, otroci bolj nadzorujejo hitrost, s katero usvajajo znanje. Posvečajo se otrokovim zanimanjem in jih razvijajo, namesto da bi jih skušali ukalupiti. Ti izobraževalni sistemi so izjemno uspešni, otroke obravnavajo kot posameznike, kar tudi so. Uvajajo tihe sobe, v katerih se lahko umirijo in se nato vrnejo k delu. Dejstvo, da so tudi v šolah začeli drugače ceniti počasni pristop, me res navdušuje. Čeprav se nam ne sanja, v kakšne odrasle bodo odrasli današnji otroci, se že vidijo posledice sodobnega tempa življenja, poglejte le pojavnost motenj hranjenja, samopoškodb, težav s tesnobo! To se nikoli prej ni dogajalo in to ni krivda otrok, temveč posledica otroštva, ki ga živijo. Torej moramo pogledati sebe, namesto otrokom vsiljevati zdravila, da bodo uspešno prebrodili otroško obdobje.