Zdi se, da so dopustovanja s popularizacijo družabnih omrežij dobila čisto nov pomen. Na signal, ki še omogoča vsaj približno dostojno srfanje po netu, sicer priplujemo samo vsakih nekaj dni, vendar priznam, da poleg mailov in novih epizod tragikomedije, ki jo v živo igrajo naši politiki, pokukam tudi na facebook. Sem in tja dodam nekaj fotk, že zaradi prijateljev in dela familije, ki jim ta kanal predstavlja edini stik z nami. No, mamo sem letos dodal kar v kontaktno skupino »navtiki«, ki ji redno pošiljam koordinate in načrte, zato da se pač kje sredi morja dobimo. Tako je bojda celo po zemljevidu spremljala, kje smo. Fino.
Ko človek takole pogleda facebook, dobi občutek, da ljudje prav tekmujejo, kdo bo gor naložil lepše fotke in kdo bo na fotkah še lepši. Pravzaprav ni več jasno, ali so fotke zaradi dopusta ali dopust zaradi fotk. Misel, da ljudje določene situacije in celo destinacije realizirajo samo zaradi lepših fotografij na facebooku, mi ni tuja. No, kot povsod drugje se tudi tu lahko vidi, da večini nekako uspe še vedno loviti okvire sprejemljivega, če že ne dobrega okusa, je pa veliko pacientov, ki so daleč čez. Če so skupinske fotografije, fotografije otrok, psov in mačk ter lastne fotografije, ko nas nekdo spotoma pritisne, še odraz naše zdrave socializacije, pa me nihče ne bo prepričal, da redno zasipanje vseh omrežij s selfiji ni resna psihološka motnja. Že občasno slikanje samega sebe je neke vrste narcizem, ajde, vsaj kanček bi ga privoščil vsakomur, saj je zdravilo proti depresijam, krizam in posledično osamljenostjo, vendar neprestana fotkanja samega sebe in objavljanje tega večkrat dnevno ne more biti nič drugega kot psihološko bolezensko stanje v zadnjem stadiju. Tik pred kakšnim kolapsom najbrž.
Pa pustimo to, naj se s tem ukvarjajo psihologi. To jaz nisem, vseeno pa lahko uganem, kako se bodo tega lotili. Najprej bodo popisali simptome in si izmislili neko novo bolezen. Njeno ime bo tako, da ga bo po dveh pivih le še redko kdo lahko izgovoril, večina pa ne niti treznih. Torej ne motnja, ne vedenjsko stanje, ne nekaj, za kar bi jih nekdo preprosto moral dobiti z gajžlo in bi bilo petindevetdeset odstotkov ozdravljenih, temveč resna novodobna psihična bolezen! Zanjo se bodo pojavili tretmaji, dieta, zdravila in seveda dragi zdravilni kampi. Pogosto boste slišali: »Letos ne greva na dopust, greva pogledat hčer, ki se v eni londonski komuni zdravi zaradi kronične hiperselfinarcisovenije. Poleg tega nimava denarja, ta zadeva stane bogastvo...«
Kakor koli, kot poslovnež vidim v vsej noriji predvsem poslovno priložnost. Mladim entuziastičnim študentskim podjetnikom svetujem, naj odprejo par agencij, ki se bodo ukvarjale s t. i. facebook dopustovanjem. Zadeva deluje tako, da je družina lepo doma in za zagrnjenimi roletami bulji TV, saj so navajeni, petindvajset odstotkov denarja, ki bi ga sicer porabili za dopust, pa plača agenciji, ki jih pofotka, nakar vsakodnevno nalaga na njihove profile na fb zmontirane fotke in selfije z njihovega virtualnega dopusta. Nikamor ti ni treba, vsi pa so fouš za znoret. Glave v žrelih morskih psov, stoja na delfinih, megajahte, Dom perignon in sončni zahodi ter podobna sranja bi bili že del standardne ponudbe. Virtualna povečava prsi, zmanjšava nosu, brazilska jajca in tetovaže pa za doplačilo.
Posel je pač posel.
