To, da so mi bila vedno všeč le mlada dekleta, je bil vedno predvsem medijski konstrukt in hrana opravljivcev, sicer pa navadna neumnost. Že moja prva seksualna izkušnja me je popeljala v odnos z dobri dve dekadi starejšo damo. Tudi v poznem najstniškem obdobju so mi bolj dišale urejene, pametne in umirjene samice v poznih srednjih letih kot muhaste smrklje v razvlečenih puloverjih, ki so vedno proti nečemu protestirale, razpoloženje pa menjavale vsako liho minuto.
Kakšni robnopedofilski občutki me ne napadajo niti v srednjih letih, tako še vedno raje pogledam za hudo urejeno petdesetletnico kot za mozoljasto mulo pri šestnajstih. Deloma sicer tudi zaradi z leti posredno povezanimi neumnostmi. Na asimetrično zabrite frizure, uhane v nosovih in ustnicah, bulerje, hlače na korenčka ali celo tiste »pet kil dreka« se pač nikoli ne bom navadil.
Druga plat te zgodbe je ta, da imajo odrasle dame rade umirjene večerje, ki ti jih same skuhajo doma, pogovore ob svečah in zaužitje življenjskih desertov v dvoje, medtem ko te želijo mlajše dekline neprestano zvabiti nekam, kjer jih bo srečala vsaj polovica mesta. Tako dobi javnost povsem izkrivljeno statistiko. Kot povsod drugje, kakopak.
Tretja tozadevna resnica je ta, da ko aktivni moški pride v pozna štirideseta, so njegove starejše ljubice iz dvajsetih večinoma mrtve. Ali pa vsaj na dobri poti k temu. Človek počasi dobiva občutek, da še malo, pa s starejšo od sebe tega ne bo več mogoče početi. Mislim, tudi teoretično! Nekrofilija pa mi kot drug ekstrem spet ne diši.
Če so zrelejše ženske še kako primerne za ljubice, za partnerico, s katero živiš in imaš otroke, niso. Že narava je očitno predvidela, da naj bi bili moški v zvezi precej starejši. Jasno je namreč, da moški očetovsko odrastemo približno takrat, ko naše sošolke počasi romajo v meno. Veliko je sicer moških, ki jih tovrstni občutek napade že prej, večinski rezultat te zmote pa so matere samohranilke ali otroci z zelo malo očeta v otroštvu. Obenem si v svojem hiperaktivnem življenju ne predstavljam, da mi ob strani stoji ženska moje generacije ali celo starejša, saj bi moral odpreti lastni oddelek na Žalah. Izmučena do smrti, bi pisalo v obdukcijskem listu.
Torej uvodna hipoteza deloma vseeno drži. Resne zveze sem imel z eno izjemo s precej mlajšimi dekleti. Vendar niti to ni vedno preprosto. Pred leti sem enkrat v Zaki srečal kranjsko teniško legendo, gospoda Pora. Ker mu je ime Ivo in ker mu tenis ni bila edina mana, smo ga prijateljsko klicali Porivo. »A takole so ti otroci že zrasli?« je pripomnil, ko me je videl s punco. Spomin na to in vrsto podobnih situacij mi je obudil tenis, ki sva ga pred kakšnim tednom z mojo drago odigrala v Portorožu. Najprej naju je pazljivo opazoval neki teniški starček, ki me je med menjavo pohvalil: »Odlično delo. Tako vas trenerja kot vaše varovanke...« Ni minilo deset minut, ko je mimo prišla ena okrogla mama z dvema hčerkama, starima okrog deset let, in pripomnila: »Vidita, kako punca pridno trenira z očetom...«
Kaj naj rečem, kavsajte ta stare in se zaljubljajte v ta mlade. Ali pa obratno, saj ne veš. Najbrž kakor komu paše, samo da ste srečni. Če osrečujete še izvoljenko in otroke, ste pa že heroj te nove, zmešane dobe!