Hemoroidna partnerstva

Če se ozrem tako daleč nazaj, kolikor mi spomin nese, lahko ugotovim, da sem bil že kot majhen otrok popoln individualist. Sposoben sem se bil ure in ure igrati sam, za družbo pa sem bil na voljo le takrat, kadar sem sam hotel. Bojda sem pri treh letih lastno mamo, ki je v sobo hodila gledat, ali je vse okej, na kratko odslavljal, češ ali ne vidiš, da sem sam ... V bistvu se torej nisem pretirano spremenil.

Tudi v športu, ki mi je bil dolgo prioriteta, vedno pa nepogrešljiva stvar v življenju, sem striktno izbiral individualne discipline. Tenis, seveda, namizni tenis in pozneje še badminton. Smučanje na snegu in vodi, srfanje, podvodni ribolov. Solidno sem igral tako košarko kot nogomet, vendar me kolektivni športi niso pritegnili. Kolektivne zadeve povzročajo kolektivno odgovornost in v nasprotju s številnimi, ki v njej vidijo skrivališče, le-ta meni pomeni coklo. Dober timski človek sem le, če ga vodim. Sicer imam same težave. In drugi. Mogoče zato niti dneva v življenju nisem bil uradno zaposlen kjer koli drugje kot pri sebi. To ima seveda svoje dobre in slabe strani, vendar o tem drugič ...

Na drugi strani okolje individualiste, naj gre za starše, učitelje, socialne delavke, trenerje, oficirje ali profesorje, ves čas prepričuje, da je stvari treba delati timsko. Da je k težavam treba pristopiti s skupnimi močmi in da je sposobnost sodelovanja edina pot do uspeha. Tako nam sistem vgradi podzavestno željo po sklepanju različnih partnerstev. Če bi bil nagnjen k teorijam zarote, kar pomeni bolj paranoičen, kot si svet dejansko zasluži, bi v zakulisju nameščenih partnerskih norij videl pravniški lobi. Znano je namreč, da so partnerstva, pa naj gre za ljubezenska, zakonska, poslovna ali projektna, rodovitno polje rastočih težav, ki kot tempirane bombe samo čakajo, da jih raznese. Zmagovalci so vedno le pravniki. Odvetniki, sodni izvedenci in sodniki. Ne glede na to, na kateri strani kraterja so po eksploziji.

Pravzaprav sem potreboval 30 let odraslih izkušenj, da sem se otresel stereotipa, da so partnerstva nujna. So, kot večji del vse preostale organizacijsko-socialne navlake, absolutno precenjena stvar. Svet bi bil precej preprostejši in lepši, če bi za svoje projekte najel Miho in Janeza, Miha pa za svoje Janeza in mene. In mimogrede, tisti, ki ste ta hip poprijeli za tipkovnico in mi želeli napisati mail v slogu, koga potemtakem najame Janez, mi, prosim, prizanesite.

Da ne bo pomote, v resnici nimam nobenih črnih izkušenj s svojimi projektnimi ali katerimi koli drugimi partnerstvi. Okej, res nisem konflikten človek, vendar boli nekaj drugega. Sodeč po izkušnjah, v projekte vlagam bistveno več energije in kreacij kot partnerji. Na koncu večinoma ugotovim, da sem itak speljal stvari sam in bi jih tudi, če bi bil ves čas sam. Pa to bi še vse šlo, če bi ljudje znali pokazati neko minimalno raven hvaležnosti ali empatije, učinek pa je ravno nasproten! Simpatične, sposobne in brihtne ljudi je za projekte treba najemati, sicer pa se z njimi kakovostno neformalno družiti, ne pa jim ponujati partnerstev.

Samo na ljubezenskem področju nesklepanje partnerstev vodi v osamo, pa še tam je dobro zadržati legitimno pravico, da stvari narediš po svoje! Kompromisi so kot hemoroidi. Še srati ne moreš več v miru.