Vrtički so pri nas samoumevna zadeva. Na deželi je zemlje še dovolj, tudi v Ljubljani in okolici zlahka najamemo 50 ali 100 kvadratnih metrov vrta in si pridelamo zelenjavo. Toda pridelovati hrano za potrebe družine je v tujini lahko večji problem, kot si sploh predstavljamo.
Prvič, zelenih površin v velikih mestih ni prav veliko, zemlja je praviloma v zasebni lasti, najemnine za vrtiček pa visoke. Z izjemo Dunaja, ki je urbanistično najboljše urejeno mesto na svetu, kjer oblasti pospešujejo razvoj urbane pridelave hrane, vrtičkarji težko najdejo nekaj kvadratnih metrov za sajenje solate in paradižnika.
Pred leti je v zahodnih mestih vzniknilo neformalno civilno gibanje gverilsko vrtnarjenje. Njegovi pripadniki poskušajo obdelati in zasaditi domače, avtohtone rastline na najmanjših zelenih koščkih. Ponekod so šli tako daleč, da dvignejo nekaj tlakovcev ali betonskih plošč sredi mestne sprehajalne poti, navozijo zemlje in pripravijo gredico ter posejejo domače rastline. Včasih pridejo v konflikt z lokalnimi oblastmi, ki pa med vsemi nelegalnimi posegi prav gverilske vrtičkarje še najbolj tolerirajo.
Pri zasajevanju se držijo nekaj preprostih pravil, ki veljajo tudi za vrtičkarje začetnike.
Za uvod nikoli ne sadimo tujerodnih rastlin, ampak le prilagojene v okolju.
Ključnega pomena je, ali imamo v bližini vodo, ki jo bomo morali ob suši vsako jutro in zvečer prinesti v vedru ali zalivalki. Rastline izberemo tudi glede na osončenost našega vrtička; ali nanj sonce sije dopoldne ali popoldne, koliko ur na dan. Izberimo poceni rastline, ki jih bomo zlahka nadomestili. Izberimo rastlino, ki bo dolgo zelena in bo privabljala metulje in druge živali, tako bomo doživeli razliko v sivini.
