Gledati revne državljane, ki so v popolnem šoku. Gledati povprečne Grke, ki na bankomatih dvignejo po šestdeset evrov gotovine na dan. Gledati upokojence, ki omedlevajo, čakajoč na dvig pokojnine. In gledati ljudi, ki v trgovinah praznijo police z osnovnimi živili hitreje, kot jih lahko trgovci sploh polnijo. Najbrž ste vse to gledali in tudi videli pričevanja ljudi, da si reven lahko kupi samo liter mleka, bogat (no, najbrž povprečen, ker bogati ne stojijo ta trenutek pred trgovskimi policami) pa ducat ali dva. Grki tudi sicer doma kopičijo najrazličnejše zaloge hrane, goriva, zdravil, vse, kar še lahko kupijo tisti, ki pač imajo denar. Verjamem, da v povedanem niso pretiravali niti za las, to je današnja realnost povprečnih Grkov v Evropi.
Medtem pa evropski politiki, večina njih, še vedno pripovedujejo samo eno verzijo grške tragedije, da naj finančni minister Varufakis po nedeljskem referendumu (če se bo ta seveda končal z velikim ne) kar spoka iz Bruslja, ker je predvsem samo govoril in zelo malo naredil, povzročal pa same težave. Sam je že večkrat povedal, da bo natanko to tudi storil. Torej, če bodo volivci v nedeljo izglasovali podporo varčevalnim ukrepom, bo odstopil, in tako je pridal, odstopila bo celotna vlada. Povedal je, da z ženo živita skromno (no, to je še kar dvomljiva trditev), da sam ni stal pred bankomati, ker bi bilo to nespodobno, in da Grčija ne želi zapustiti evroobmočja. V stopnjevanju besedne vojne med Atenami in Brusljem je tik pred nedeljskim referendumom priobčil, da si raje odreže roko, kot podpiše dogovor, ki ne vključuje prestrukturiranja dolga. Povedal je tudi, da v Grčiji sploh nimajo več strojev za tiskanje drahme, kajti ob sprejetju evra so jih uničili. No, ne vem, v katero kategorijo naj to izjavo sploh spravim. Evropski politiki seveda hudo karajo tudi premiera Ciprasa, češ da igra več kot eno igro in da grobo zavaja svoje državljane. Seveda pa se razumni in trezni (ne samo politiki, temveč tudi državljani) strinjajo, da Grčija potrebuje spremembe, a ne takšnih, ki bi na hitro odpravile pol stoletja ali več napačnih odločitev najrazličnejših političnih garnitur.
Poglejte, potem pa imamo presunljivo pričanje Slovenke Miše Novak, ki živi v Grčiji, na Zakintosu, trinajst let. Pove, da se življenjske razmere v Grčiji v zadnjih letih drastično poslabšujejo. Tako njena hči nosi v šolo, med drugim seveda, tudi toaletni papir. Pove, da imajo veliko dobrodelnih akcij, s katerimi pomagajo šolarjem pri osnovnih potrebščinah in tudi staršem, da sploh zberejo denar za bencin, da lahko otroke pripeljejo v šolo. Zdravstvo, ki je lakmusov papir državljanske blaginje, je na kritični točki. Kot zasebnica, ima svojo jezikovno šolo, mora vsak mesec za zdravstveno zavarovanje plačati 400 evrov (osnovno in dodatno), vsak obisk pri zdravniku pa se plača posebej (70 evrov za ginekološki pregled, 80 evrov za krvno preiskavo itd.), zdaj bi radi pa še dvignili rento za zdravstveno zavarovanje, se jezi. Opisuje, kako je v zdravstvu: »Ljudje so dobesedno svojcem brisali zadnjice, saj ni bilo medicinskih sester. Po gaze in obliže so morali hoditi v lekarne, ker jih ni bilo v bolnišnici. Celo infuzijo je neki sin sam dajal svojemu očetu v bolnišnici. Res Uganda. To bi radi, da postane Grčija. In ljudje se ne dajo, ljudje nimajo česa izgubiti. Premožni imajo res kaj izgubiti, a večina Grkov je na robu revščine in ti nimajo česa izgubiti.«
Ja, to je življenje povprečnega obubožanega Grka. Katastrofa, beda, obup. Tega nihče ne more zatajiti. In prav ta večina Grkov, ne glede na izid referenduma, ne verjame, da bo jutri boljši. Ne zanje. To je edino, kar zagotovo vedo.
- P. S.: Uvodnik je nastal pred nedeljskim referendumom.
