Gremo v Bruselj

V politično srce Evrope sem prvič prispela pred leti. Zdelo se mi je, da so v njem tudi psi depresivni. Deževalo je, vsak pa, ki sem ga vprašala za pot, mi je sicer povedal odgovor, a me je ta običajno povedel proč od cilja. Še vedno verjamem, da so si lokalci želeli le, da si za njihovo dražestno mesto vzamem več časa. Ni jim uspelo, domov sem prispela s prepričanjem, da je bilo to prvič, zadnjič in nikoli več, da sem prišla v Belgijo. A zarečeni kruh je tako zelo slasten. Že na tretjem obisku se mi je začel razkrivati biser, imenovan Bruxelles. Ko hodiš po ozkih tlakovanih ulicah in se ti v nekem trenutku odpre pogled na Veliki trg (Grand Place), si z lahkoto priznaš, da si se motil, ko si o Bruslju govoril, da ni nič posebnega. Oči se ti ustavijo na pozlačenih fasadah in strešnih skulpturah, okrašenih pročeljih, razstavi stare Evrope pravzaprav. In ne glede na to, kako lep je pogled podnevi, se vrnite tja tudi poleti zvečer. Magična igra luči bo otroke (in skrivaj tudi starše) gotovo fascinirala.

Kraljica nad trgom

Grand-Place št. 9 je danes kraj gurmanske restavracije Le Cygne (prepoznali jo boste po labodu nad vrati). Karl Marx je prav tukaj napisal Komunistični manifest. Na desetki najdete La'Arbre D'Or (Zlato drevo), nekdanji sedež pivskega ceha, danes pa je tukaj muzej piva. Hiša na številki 26, ki sliši tudi na ime Pigeon, je bila dom pisatelja Victorja Hugoja v času njegovega izgona iz Francije pod vodstvom Napoleona III. Nedvomno pa je mojstrovina trga mestna hiša oziroma Hôtel de Ville, gotska stavba. Obkrožena s cehovskimi stavbami je bila zgrajena leta 1450. S svojim 96 metrov visokim stolpom, ki ga je osvojil nadangel Mihael v boju s hudičem, se mestna hiša kot kraljica dviga nad trgom. A da vas ne zadržujemo preveč.

Ni velik, a lula

Kdor koli se sprehaja tukaj, si nato običajno južneje privošči še ogled kipca, ki je, vsaj meni, pripomogel k temu, da je v glavi začela migotati Šifrerjeva Martinov lulček je kot metuljček. Ko ga boste zagledali, eno večjih bruseljskih znamenitosti, bo to podobno občutku, ki ga človek doživi, ko prvič pride v Louvre, da bi si ogledal »čudo od Mone Lize«. Ko se ji končno približa in izrine vse tiste človeške glave, ki se gnetejo pred njo, je prva misel: Hmn, sem mislil, da je večja. Tudi Mannequin Pis ni ravno velikan. Zato pa lula. In Bruseljčani ga vestno preoblačijo. V Casanovo, pa gasilce, nogometnega prvaka. Kar je pač aktualno oziroma še prav posebno čeden je ob rojstnih dnevih ali obletnicah smrti znanih zvezdnikov. Najdete ga v ulici Rue de l'Etuve/vogal Rude de Grands Charmes.

Sanjati lepšo prihodnost

Drugi simbol Bruslja je bolj futurističen. Sto dva metra visoki Atomium, ki so ga postavili ob svetovni razstavi leta 1958, je 156 milijard vredna povečava molekule železnega kristala. V njem si lahko pogledate zanimive razstave o atomski tehniki, astronavtiki, astronomiji in meteorologiji. Devet sfer, od katerih jih lahko obiščete pet, in 20, kako naj rečem, cevi, ki se povezujejo vse do najvišje sfere, kjer si lahko privoščite najlepši pogled na Bruselj. Tekoče stopnice v ceveh so res fantastične, futuristična zvočna in vizualna izkušnja, zaradi katere imaš občutek, da Atomium še vedno živi poslanstvo, ki ga je zgradilo: Dovolite si sanjati lepšo prihodnost.

April bo godel

Če prideš v Bruselj, mi je oni dan rekla prijateljica, ne smeš mim' MIM, muzeja glasbenih inštrumentov (Musical Instruments Museum, op. p.). Prečudovito ohranjena stavba art nouveauja se postavlja s kar 7000 glasbili v kar štirih galerijah in velja za svetovno znamenitost. Nad dragocenimi zbirkami bdi skupina znanstvenikov, imenovanih organologi. Preučevanje glasbenih inštrumentov je njihovo življenje. April so posvetili godalom.

Potem je pametno, da se odpravite na najboljši sladoled na svetu, brez šale. Comus et gastarea na Quai aux Briques 86 je odprt od nedelje do petka popoldne in v soboto dopoldne. Kepica je evro in pol, okusi pa tako čudoviti, domači in slastni, da vas bo od prenažiranja, žal, bolel trebuh. In to je šele začetek.