Najstniški zanamci še globoko v posobotnih žurerskih sanjah, star(eš)ine pa se že s kolesi na avtomobilu odpeljemo v čisto nedeljsko jutro s precej nedodelanim načrtom prevoziti del Parenzane.
Začeli naj bi nekje pri Trstu in poganjali pedala do točke, ko bi se uprla kolesarskega sedeža letos še neutrjena zadnja plat in zdržala vožnjo do izhodišča. Skupina petih dolgoletnih prijateljev in življenjskih drugov se tokrat na turo ni pripravila z natančnimi podatki o startu, kilometrih in drugih, pomembnih za tiste bolj na statistiko mahnjene rekreativce. Načrt smo naredili kar na razgledišču v vasi Jezero (San Lorenzo), naselju nedaleč od bivšega mejnega prehoda Krvavi Potok, ki ima širok razgled na sotesko Glinščica (Val Rosandra) in Tržaški zaliv.
Smer: po klancu navzgor
Zrak je v svežem jutru že dehtel od vonja cvetočih akacij in prvih bezgovih cvetov. Pod nami zgodnji tekači, kolesarji in pohodniki že premagujejo vzpon rekreativne poti po bivši železniški progi Hrpelje–Kozina–Trst. Mi smo pedala začeli potiskati v dobri (a zmotni) veri, da smo se priključili nekje na Parenzani, rekreativni poti, ki je tudi speljana po opuščeni železniški progi Trst–Poreč. Svežina jutra, opojen zrak in čudovit razgled na sotesko so nas brez pomisleka izstrelili po klancu navzgor.
Trinajst srečnih mostov
Slikovita pot se na slabih dvajsetih kilometrih od Trsta vzpne za 489 višinskih metrov, bivšo državno mejo pa prečka na šestnajstem kilometru. Na celotni dolžini trase je bilo zgrajenih kar trinajst mostov, šest viaduktov in pet predorov (najdaljši v Ricmanjah je dolg 224 metrov). Progo so zgradili le v dobrem letu in pol med 1885. in 1887. in je skrajšala pot proti Istri do Pulja kar za 38 kilometrov. Mišljeno je bilo, da bodo po njej vozili pretežno tovorni vlaki, vendar je po njej potekal predvsem zelo živahen potniški promet. Najbolj so ga uporabljale kraške in istrske kmetice, ki so Trst oskrbovale z mesom, sadjem in svežo zelenjavo. Po vojni je železniški promet potekal še deset let (1949–1959), tire pa so odstranili 1966.
Šparglji vabijo
Informativna tabla s še natančnejšimi podatki nas opozori, da smo dosegli konec označene steze in treba se je bilo odločiti, kam naprej. Za vrnitev je bilo še dosti prezgodaj, zato se odločimo za prijeten spust do Ocizle, kjer bi se desno skozi Beko lahko spustili do Botača. Po neprometni stranski cesti raje podaljšamo skozi Petrinje do Kastelca in se pod Socerbom spustimo do Doline (San Dorligo della Valle). Ob pogledu na številne nabiralce divjih špargljev ob poti se tudi v meni prebudi nabiralniška strast. Šop svežih poganjkov prav kmalu krasi moj nahrbtnik. Ni se bilo mogoče upreti niti cvetovom akacije; ocvrte v pivskem testu so že naslednji dan posladkale kosilo. Hvala, mama Pavla! Bezgovi cvetovi pa so morali zaradi vedno bolj namrgodenih pogledov sopotnikov počakati na naslednjo priložnost.
Za dobrodošlico mlaj
Še preden po gladkem asfaltu dosežemo Dolino, nam pogled sredi trga ujame mogočen mlaj s prav posebnim okrasjem. Tu je ravno v tednu po prvi majski nedelji potekal velik vaški praznik majenca, prastari običaj, ki je narodopisna posebnost med zamejskimi kraji. Praznik pomladi in mladosti, ki verjetno izhaja še iz poganskih časov, je v novejših časih pridobil tudi narodopisni pomen. Maj, kot Dolinci pravijo mlaju, je petnajst metrov visok oluščen smrekov hlod, ki ga na vrhu krasi krošnja domače češnje, ozaljšana s pisanimi zastavicami, agrumi in kolači (živo rdeče pobarvani venci iz kvašenega testa). Organizacija praznika je domena neporočenih vaških fantov in deklet po štirinajstem letu. Priprave potekajo že od konca zime, ko izvolijo župana in delovni odbor, kasneje tudi županjo. Posebno vlogo med majenco imajo osemnajstletni fantje – partnerji in šestnajstletna dekleta – partnerke, ki na slavnostno prvo nedeljo v maju v tradicionalnih belih srajcah prvi zaplešejo pod mlajem. Praznik popestrijo številne razstave, pokušnje vin in bogata kulinarična ponudba. Zgovorni domačini nam ponudijo okrasje, da si olepšamo kolesa, in nas povabijo, naj se spet oglasimo prihodnje leto.
Midve pa po svoje
Obrnemo proti Boljuncu (Bagnoli della Rosandra), ki je za raziskovanje soteske Glinščice najpogostejše izhodišče. V bogato založenem informacijskem centru se lahko oskrbimo z vsemi potrebnimi informacijami. Posvet, kam naprej in po kateri poti do izhodišča, naredimo v prijetni senčki dreves pri najniže ležeči planinski koči v Italiji (Premuda, 85 m. n. v.). Zaradi lahke dostopnosti je priljubljen cilj za gurmanske užitke vedno razpoložene zahodne sosede. Trije od druščine se odločijo za udobnejšo vrnitev po glavni cesti proti Jezeru, s prijateljico pa sva se po zagotovilu oskrbnika, da je ob soteski navzgor možno tudi s kolesom, odločili za zanimivejšo, a tudi, kot se je kmalu izkazalo, bistveno bolj utrudljivo pot. Spregledali sva namreč mostiček čez Glinščico na desno in se pognali kar po pohodni stezi, kjer ni bilo prav dosti od kolesarske vožnje. Pretežno porivanje in prenašanje koles ob srečevanju s številnimi slovensko in italijansko govorečimi sprehajalci. Zavist naju je grizla ob pogledu na tiste, ki so poležavali ob tolmunčkih in uživali v lepem nedeljskem popoldnevu.
Nisva pa bili edini na naporni strani dogajanja. Iz številnih plezalnih smeri so »viseli« športni plezalci in koze so na strmih pobočjih mulile sočne poganjke. Nad vsemi pa je na skalnem robu ozkega pomola Na pečeh bedela romarska cerkvica Matere božje iz 15. stoletja. Zagledava tanek curek 50-metrskega slapa Supet, se spustiva skozi gozdiček mimo zaraščenih terasastih vrtov in vinogradov do Botača. Še do nedavnega zapuščeno kraško vasico z le nekaj hišami v zadnjih letih oživljajo zagnani domačini. Tu vas v prijetni gostilni tudi prijazno postrežejo v slovenskem jeziku. Od tod se lahko napotite levo po Poti prijateljstva čez bivšo karavlo do Beke, nazaj proti Boljuncu ali strmo desno po stezi, ki se priključi kolesarski poti, opisani na začetku. Vedno na koncu sta dve poti, pravi besedilo znane pesmi, izbereš pa tisto, ki je ni. Midve sva izbrali tisto markirano za pohodnike in dobre pol ure po strmi kamniti stezi dobesedno nosili kolesi na rokah. Ohlajen zrak v predorih naju je, ko sva zaripli le dosegli stezo, med spustom do avtomobilov osvežil ravno toliko, da sva se lahko junaško soočili s preostalim delom ekipe, ki je med čakanjem imela obilo časa za osvežitev z zalogo iz hladilne torbe.
Ideja za naslednjič pa je spust na kavico v Trst.
