V goreč poklon čiliju v Hatchu že štiriinštirideset let gostijo festival, ki jo s svojo pekočo ponudbo pošteno podkuri obiskovalcem od blizu in daleč. Svojevrstno se je potiti tudi v snežni deželi naravnega spomenika White Sands, kjer za sankanje ne potrebuješ kape, bunde in zimskih čevljev, prej pokrivalo, kremo za sončenje, osvobojene noge, leteči krožnik in dovooolj vode.
Naselje Hatch, ki gnezdi v epicentru novomehiškega pridelovanja čilija, nosi lovoriko čilijeve prestolnice sveta. Čeprav pekoče paprike ne izvirajo iz tega dela ameriške zvezne države – večina ima večstoletne korenine v severnih kmetijskih vaseh okrog Chimaya in Españole –, sta se rodovitna zemlja in namakanje tukaj izkazala za zmagovito kombinacijo za dobro žetev. Sicer je zadnja leta uvoženi čili preplavil tudi te kraje, a Hatch ohranja svoj laskavi naziv, ki ga utrjuje s tradicionalnim festivalom, katerega prizorišče je letališče, skromno prašno polje z dvema letališkima stezama, kajti šop raztresenih hiš vzdolž glavne ceste res ne potrebuje večjega zračnega parkirišča.
Festival čiliju na čast
Čiliju na čast v prašnem mestu že več kot štiri desetletja v prvih vdihljajih septembra – letos je to bilo 5. in 6. – organizirajo festival z vsem, kar spada zraven: izborom čilijeve princese, ki temnolasa ponosno paradira po prizorišču v večerni obleki z vzorcem rumenih, zelenih in rdečih papričic, tekmovanjem v hitrostnem grizljanju pekočih čilijev pa v kuhanju vročih poslastic, kakopak ob ritmih polnokrvne mehiške glasbe, ki te v mislih ponese v južno sosedo ZDA. Tudi sicer je vzdušje precej bolj mehiško kot ameriško, saj v Hatchu večina prebivalstva govori špansko, barva njihove kože in las pa priča o mehiškem izvoru. Prava mehiška veselica!
Pekoče kulinarične mojstrovine
Stojnice z venci čilija kradejo poglede, tudi široko nasmejana domačinka, ki jih urno spleta v živobarvne snopiče, najti pa je še vse, na kar lahko pomisliš ob omembi čilija – od knjižic s kuharskimi recepti za divje goreče kulinarične mojstrovine ter kuhinjskih potrebščin in majic z vročim motivom do gomil pakiranega čilija in sladic, sladoleda, energijskih tablic, piškotov in drugih prigrizkov s pekočim okusom. V mestu si je mogoče privoščiti tudi najboljši sirov hamburger z zelenim čilijem – če gre verjeti reviji New Mexico Magazine. Pred Sparky's Burgers se vije tako dolga vrsta, da je treba zbrati izdatno mero potrpežljivosti, da dobiš svoj pekoči zalogaj, pa tudi dovolj poguma, da brez solznih oči in dušečega kašljanja zagrizeš vanj.
Vstop v zimo pri štiridesetih stopinjah
Vroče, še bolj vroče, a pri skorajšnjih štiridesetih stopinjah Celzija lahko celo vstopiš v – zimo, med sveže zasnežene griče Nove Mehike. Na severnem robu puščave Chihnahuan leži z gorami obdana dolina Tularosa, v osrčju katere kot spenjeno mleko kipijo bele sipine, ki jih že več kot osem desetletij varuje naravni spomenik White Sands. Bleščeče kot popoln nasmeh so pri svojem valovanju žive kot voda in veter jih vsak dan počeše drugače. Pesek, ki ga prinašajo jugozahodni vetrovi, počasi, a vztrajno z belo preprogo prekrije vse na svoji poti. V izjemno zahtevnih življenjskih razmerah se je v boju za preživetje prilagodilo puščavskim pravilom igre presenetljivo veliko življa: nekaj rastlin raste dovolj hitro, da preživi nenehno pokopavanje premikajočih se sipin, in vrsta drobnih živali se je odela v belo, da se lahko skrije v mavčnem pesku. Podnevi v pasji vročini živali poiščejo zavetje globoko pod peskom, žilave trave pa se pustijo kuštrati lahnemu vetrcu, ki prisopiha čez sipine in razveseli predvsem obiskovalce.
Na sani brez bunde
in zimskih čevljev
Res svojevrstno se je potiti v tej snežni deželi, kjer ne potrebuješ bunde ali zimskih čevljev, prej pokrivalo, kremo za sončenje in osvobojene noge, ki radostno zaplavajo po belini, ki kljub razbeljenemu ozračju ohranja prijetno temperaturo. Pozabiti ne gre na dovolj vode, saj puščava zahteva svoj potilni davek, na preznojeno kožo pa se beli drobci še hitreje prilepijo, tako da je lahen mavčni ovoj zagotovljen, prav tako piling, ki mimogrede odstrani odmrle kožne celice. A še prej je treba vstopiti v ta puščavski kozmetični salon, po mlečni cesti, saj se asfalt prelije v sveže spluženo in utrjeno belo enopasovnico, ki spominja, kot da bi se peljal na odmaknjeno smučišče.
Poletna odprava na Antarktiko
Namesto smuči tu za neskončno zabavo poskrbijo sani in plastični leteči krožniki. Če le najdeš dovolj strmo sipino, krožniki na njej prav res poletijo, navdušujočo glasovno spremljavo pa je priporočljivo izvajati zaprtih ust, sicer ti vztrajno škrta med zobmi. A to ne zmoti kratkohlačnikov, naših malih vodnikov od sipine do sipine, neznansko navdušenih nad poletno odpravo na Antarktiko. Snežna belina se preseli na bele ovčice na nebu, na obzorje se vzpne še silhueta oddaljenega gorskega grebena, sicer pa vsenaokrog le valujoča belina, prepikana s posameznimi šopi trave.
Hollywoodska in oglaševalska kulisa
Mlečna pokrajina se zazdi neverjetno znana, čeprav se prvič znajdeš v njej. Američani že vrsto let s pridom izkoriščajo snežno bele sipine za snemanje filmov in oglasov. Prepoznavno kuliso je tu našla klasika Rudniki kralja Salomona, v beli puščavi so snemali filme Knjiga odrešitve, Zvezdna vrata: Vesolje, Možje, ki strmijo v koze, Leto ena, Transformerji in Bele peščine, tudi Sean Connery je »zmrzoval« tu v filmu Narobe je prav. Sarah Evans, Puff Daddy in Pink Floyd so v puščavsko belino postavili svoje videospote. Menda je skoraj 90 odstotkov v ZDA narejenih avtomobilov, tovornjakov in terenskih vozil v »zimskih« razmerah fotografiranih ali posnetih v White Sands, kjer so preživele nekaj dni tudi oglaševalske legende, kot sta zajček Energizer in kavboj, zaščitni znak Marlbora. Če ne bi mavričen senčnik skazil »zimske« idile, bi pokrajina res prepričala s svojo snežno podobo, pri temperaturah pa najbrž ni pomoči …
