V Planinski zvezi Slovenije (PZS) so se odločili, da namesto izraza gorsko kolesarjenje uporabljajo turno kolesarjenje. Gre pravzaprav za obliko gorskega kolesarstva, ki nima tekmovalnih ciljev. Kolesar uživa tako pri vzponu kot pri spustu, njegov cilj je doživetje v naravi. Turni kolesar je skozi planinsko vzgojo pridobil znanje o varovanju naravnega okolja in o nevarnostih gibanja v njem. To znanje s pridom uporablja pri svojih aktivnostih v naravi, spoštuje naravo in pravice preostalih uporabnikov, na kratko pojasnjujejo v PZS.
Kolo je nastalo v davnini in mnogi ga označujejo za največji človekov izum. Mnogim je postalo strast in način življenja. Brez kolesa si ne moremo predstavljati otroštva. Verjetno ni nikogar, ki se ne bi z nasmehom spominjal dni, preživetih na kolesu, v družbi prijateljev. Ker ne onesnažuje okolja, ima kolo med vsemi prevoznimi sredstvi posebno mesto, ki mu zagotavlja prihodnost. Pozitivni učinki na človekovo zdravje in počutje postavljajo kolesarstvo na eno od prvih mest med telesnimi aktivnostmi.
Pravila za kolesarje v gorah
V 70. letih prejšnjega stoletja se je razvila nova zvrst kolesarstva, gorsko kolesarstvo, ki je povzročila, da so se kolesa pojavila na planinskih poteh. Gorska kolesa so pritegnila in vse bolj privlačijo tudi številne planince. Tako se je razvila posebna zvrst gorskega kolesarstva, t. i. turno kolesarstvo, ki se močno razlikuje od drugih zvrsti MTB (spust, cross-country itd.). Gorski kolesarji so poti sprva uporabljali po lastni presoji, brez omejitev, kar je pripeljalo do vse pogostejših nesporazumov z drugimi uporabniki naravnega okolja, na primer planinskih poti in lovišč, pravijo v PZS. »Nekatere planinske poti so sicer primerne tudi za turno kolesarjenje (širše, manj strme, manj obiskane), nikakor pa niso primerne za spust. Ker nekateri kolesarji tega niso upoštevali, smo se znašli v neprijetni situaciji, ko se planinci počutijo ogrožene, turni kolesarji po krivem obdolžene, peščica neodgovornih kolesarjev pa si lasti pravico, da na planinskih poteh dela, kar hoče.«
Novi zakon o planinskih poteh primerno ureja možnost skupne uporabe nekaterih planinskih poti za hojo in turno kolesarjenje, vendar ne opredeljuje pravil gibanja kolesarjev na planinskih poteh. Pri PZS je bila ustanovljena komisija za turno kolesarstvo z nalogo, da usmerja delovanje turnih kolesarjev (pravilnik, priporočila, izobraževanje, enotno in primerno označevanje poti) in s tem prispeva k sožitju uporabnikov planinskih poti. Maja 2007 so na skupščini PZS sprejeli dopolnilo statuta in med dejavnosti članov PZS dodali turno kolesarstvo. Preostale zvrsti gorskega kolesarstva, kot so spust, cross-country, freeride in druge, so tekmovalnega značaja, zato naj bodo domena kolesarske organizacije, ki deluje v skladu s panožnimi in drugimi predpisi na primerno urejenih območjih.
Slovenska
turnokolesarska pot
Člani komisije za turno kolesarstvo želijo, da bi na planinskih poteh spet zavladali mir, lepa beseda in prijazen nasmeh, zato je treba določiti pravila skupne uporabe planinskih in drugih poti. Z urejeno zakonodajo, urejenim sistemom, ki bo deloval, razumevanjem in odprtostjo do drugačnih od sebe bodo izginili tudi problemi. Komisija je lani odprla Slovensko turnokolesarsko pot (STKP), z vodnikom pa želijo ponuditi vse potrebne informacije za varno kolesarjenje. Pot je dolga in naporna, zato ponujajo opise etap poti, slike in GPS-sledi, zemljevide z vrisano potjo pa še kup drugih koristnih informacij.
| 109 kontrolnih točk Kolesarji bodo na poti spoznali pestrost slovenske vzpete pokrajine in številne pomembne točke planinske, narodopisne in tehnične zgodovine, kot so Slovenski planinski muzej, Kugyjev spomenik, Alpski botanični vrt Juliana, Informacijsko središče TNP Dom Trenta, rudnik Idrija, turistični rudnik in muzej Mežica, spomenik štirim srčnim možem v Bohinju, Pocarjeva domačija in podobno. Pot poteka mimo 109 kontrolnih točk, kjer lahko kolesarji dobijo žige v dnevnik STKP. Med kontrolnimi točkami je tudi okoli 50 planinskih koč v večinoma manj obiskanih predelih gora. Pot ponudi priložnost tudi številnim manjšim turističnim ponudnikom v nekaterih odmaknjenih, a zato nič manj zanimivih predelih Slovenije. |
Kot dodatno spodbudo za razvoj turnega kolesarstva je komisija pripravila krožno kolesarsko pot, ki obide vse pomembnejše slovenske gorske skupine in ki meri okoli 1800 km ter premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu. STKP je izrazit primer prispevka k trajnostni mobilnosti in eden izmed večjih projektov na področju kolesarjenja na Slovenskem, ki zahteva tesno sodelovanje z lokalnimi planinskimi društvi, lokalnimi skupnostmi ter preostalimi organizacijami na področju planinstva, turizma in gospodarstva. Osnovna trasa tehnično ni posebno zahtevna, je pa tu in tam naporna, ponekod je treba kolo tudi potiskati, a nikjer nositi. »Pot vodi po neprometnih stranskih cestah, poljskih poteh, gozdnih vlakah in stezah. V priporočeni smeri je za dobro pripravljene kolesarje vozna skoraj v celoti. Osnovni trasi bomo postopoma dodajali kratke zahtevnejše različice, namenjene predvsem spustom. Pot je speljana tako, da pogosto vodi mimo železniških postaj, s čimer želimo spodbuditi obiskovalce, da se do izhodišč večdnevnih etap pripeljejo z vlakom in se tudi vrnejo z njim,« še povejo na PZS.
