Marsikdo je presenečen ob številnih zanimivostih, ki si zaslužijo pozornost, tako da si vsega ni mogoče ogledati v enem dnevu. Alenka Testaniere, ki vodi šentjurski turističnoinformacijski center (TIC), nas je popeljala skozi zgodovino družine Ipavec.
Rojstna hiša zdravnikov in skladateljev Ipavčevih je bila zgrajena leta 1760 in je najstarejša zidana trška hiša. Letnica 1827 nad vhodom pove, da so tega leta stavbo temeljito prenovili, leta 1930 pa je načrte za še eno prenovo vodil znameniti arhitekt Jože Plečnik, ki je pustil svoj pečat v hišnih prostorih in na vrtu.
Zdaj je v hiši stalna muzejska zbirka o življenju in delu družine Ipavec, v nekdanji zdravniški ordinaciji so uredili majhno poročno sobo, nad njo pa je koncertna dvorana. Na vrtu raste že tristo let stara lipa, pod njo je kamnita miza, zraven pa stoji Plečnikov vodnjak. Na Ipavčevem vrtu, ki ga imenujejo tudi Male križanke, vsako leto poteka Festival šentjursko poletje.
Operiral ob muziki
Jurij Ipavec je bil vojaški ranocelnik, z ženo sta živela v Beli krajini. Imela sta dva sinova, Matijo in Franca. Po zgodnji smrti staršev se je Matija, brivec in padar, naselil v Celju, kjer je imel svojo ordinacijo. Franc se je preselil k bratu in mu pomagal pri praksi, nato pa opravil izpit iz zdravilstva in odšel v Gradec, kjer se je izpopolnjeval v anatomiji. Ko se je vrnil, se je naselil v Svetem Juriju (Šentjur) in v imenitni stavbi nekdanjega sodišča leta 1805 odprl ordinacijo. Ljudje so ga kmalu vzeli za svojega, kajti bil je skromen in dober, pripravljen pomagati, marsikateremu revnejšemu domačinu je odpustil plačilo.
V bližnji graščini Blagovna je živel plemeniti Janez Gadolla, ki je pogosto bolehal, in Franc Ipavec je kmalu postal njegov osebni zdravnik. V Blagovni je spoznal Katarino Schweighofer, lepo mladenko, ki je v naše kraje prišla z Dunaja. Njena mati je bila obubožana plemkinja in se je na graščini Blagovna zaposlila kot guvernanta.
Franc se je poročil s Katarino, ki je bila glasbeno izobražena – igrala je harfo, klavir in violino –, in rodilo se jima je 11 otrok, ki jih je mati že od malega uvajala v glasbo. Sčasoma zdravniška praksa ni zadostovala za solidno preživetje, zato se je Franc Ipavec odločil za dodaten študij zdravljenja sive mrene. Znamenitemu dunajskemu očesnemu zdravniku, ki podeželskega dohtarja sprva ni hotel sprejeti, je Franc mastno plačal učenje in poslej je veljal za zdravnika, ki je zdravil slepe. K njemu so prihajali z vseh koncev tedanje monarhije. Med kirurškimi posegi je njegova žena z igranjem na klavir ustvarjala prijetno vzdušje v ordinaciji.
Slovenec sem
Prvorojeni sin Alojz (1815–1849) je kmalu pokazal glasbeno nadarjenost. Pravzaprav je veljal za najbolj muzikalnega od Ipavčevih sinov. Po poklicu je bil seveda zdravnik, študiral je na Dunaju in postal vojaški zdravnik, hkrati je bil popolnoma predan glasbi. Umetniška raven se kaže v njegovih valčkih.
Zanimala ga je tudi opera, na žalost pa Alojz ni mogel razviti lastnega glasbenega izraza, saj je njegovo življenjsko pot utrnil trebušni tifus. Umrl je star komaj 34 let.
Tudi sinova Benjamin (1829–1908) in Gustav (1831–1908) sta bila zdravnika, a sta bolj znana kot skladatelja. Benjamin je kot zdravnik od leta 1871 do 1898 delal v Gradcu in na Dunaju. V Gradcu je ostal do upokojitve. Delal je tudi kot primarij v otroški bolnišnici, hkrati pa je bil član Društva zdravnikov na Štajerskem, nekaj časa pa je bil celo predsednik tega društva. Za svoje delo je od države prejel posebno priznanje, med drugim tudi zlati križec s krono. V mariborski bolnišnici je organiziral rentgenski inštitut, opravljal je tudi najtežavnejše ginekološke operacije.
Med šolanjem v Gradcu sta se brata Ipavec zbližala z narodnozavednimi slovenskimi visokošolci, ki so se združili v političnem društvu Slovenija. Leta 1850 je društvo Benjamina izbralo za glasbenega vodjo. Začel je skladati pesmi na slovenska besedila, v društvu pa so jih prepevali. Na glasbenem področju je sodeloval tudi s celjsko in mariborsko čitalnico in je bil med prvimi člani Glasbene matice v Ljubljani (leta 1872). Je avtor mnogo vokalnih in klavirskih skladb, napisal je tudi prvo slovensko spevoigro Tičnik (1866) in prvo slovensko zgodovinsko opero Teharski plemiči (1890).
Gustav pa je šel po očetovi poti – bil je očesni zdravnik, bil pa je tudi vešč porodništva. Prevzel je njegovo ordinacijo v Šentjurju.
Gustav je večinoma komponiral zborovske in solistične skladbe, znana je njegova uglasbitev rodoljubne pesmi Slovenec sem, Kje so tiste stezice, Planinska roža in druge. Leta 1869 je bil izvoljen za šentjurskega župana, na tem položaju je vztrajal kar trideset let. V tem obdobju je kraj doživel velik razvoj. Zavzemal se je za razvoj kmetijstva in šolstva, po njegovi zaslugi je Šentjur dobil srednjo kmetijsko šolo. Odprli so jo leta 1909, česar pa Gustav ni doživel, saj je umrl leto prej. Šentjur je bil v tistem času trdnjava slovenstva. Gustav je svoje rodoljubje dokazal tudi leta 1883, ko se je na poti z Dunaja v Trst na železniški postaji Šentjur ustavil cesar Franc Jožef I. Župan ga je pozdravil v slovenskem jeziku, zbor pa je zapel pesem Slovenec sem. Nekateri viri pravijo, da je cesar jezen hitro stopil nazaj na vlak, toda leta 1896 je Gustavu Ipavcu podelil najvišje avstro-ogrsko priznanje – zlati križec s krono.
Ko si je Gustav ustvaril družino, je Ipavčeva hiša postala premajhna za vse, zato je nasproti zgradil novo ter tja preselil tudi ordinacijo. Eden od potomcev še živi v hiši nasproti muzeja.
V začetku leta 1907 je Gustav Ipavec težko zbolel, zdravil se je sam, z nasveti pa mu je pomagal sin Josip, takrat že zdravnik v Šentjurju. Umrl je avgusta 1908 in Šentjurčani so mu priredili velik pogreb. Decembra istega leta pa je v Gradcu umrl njegov brat Benjamin.
Josip Ipavec
Josip (1873–1921) se je rodil kot sedmi otrok Gustava Ipavca. Kot je bila tradicija v družini, je postal zdravnik. In bil je tudi skladatelj. Šolal se je na Gornjem Štajerskem in na Koroškem, maturiral pa je leta 1893 na celjski gimnaziji. Med študijem medicine je bil v Gradcu zborovodja akademskega pevskega zbora Triglav, nato je začel pisati glasbo. Prvo službo kot zdravnik je dobil v dunajski vojaški bolnišnici, nato so ga preselili v Zagreb, vendar je zaradi očetove bolezni izstopil iz vojaške službe in prevzel ordinacijo v Šentjurju. S komponiranjem se je ukvarjal le kakšno desetletje, saj je že leta 1909 hudo zbolel, da je moral opustiti tudi zdravniško prakso. Njegovo najobsežnejše delo je opereta Princesa Vrtoglavka.
Josipov starejši sin Joži (1910–1998) je bil priznan slikar, kot scenograf je deloval v Hrvatskem narodnem kazalištu v Zagrebu. V domačem Šentjurju je bil znan in priljubljen, slovel je kot odličen šahist. Je častni šentjurski občan. Ko je bil Joži na stara leta v domu starejših občanov v Šmarju, je občina od njega odkupila njihovo prvotno hišo in uredila muzej. Teodor (1912–2009) je bil Jožijev mlajši brat in je kot potomec slavnih prednikov v sebi nosil premnoge talente. Izrazili so se predvsem njegov smisel za kiparstvo in slikarstvo in tudi veselje do glasbe. Od leta 1956 je živel v Združenih državah Amerike. Ted – tako so ga klicali v ZDA – je bil znana osebnost na območju Chicaga. Bil je restavrator slik in umetniških predmetov. V Šentjurju je bil zadnjikrat leta 1987. Umrl je leta 2009 v visoki starosti 97 let. Hrepenel je po domači slovenski zemlji, kot poslednjo željo je izrazil, da ga položijo k počitku v domovini. Počiva v družinski grobnici v Šentjurju.
Zapuščina
Ob vstopu v muzej v avli najprej uzremo kipa Benjamina in Gustava Ipavca, tam stojita tudi njihov črni klavir ter stara ura. V poročni dvorani, nekdanji ordinaciji, še stoji peč iz tistih časov, poleg tega je nekaj ohranjene stare opreme. V enem prostoru najdemo star Gustavov zdravniški stol, v vitrini pa so razstavljene zdravniške torbe in violine znamenite družine ter stol, narejen po načrtu Jožeta Plečnika. V intimni dvorani s 40 sedeži prirejajo koncerte v sklopu Ipavčevega abonmaja. Nastopajo mladi glasbeniki, ki so bili vsaj enkrat mednarodno nagrajeni, pogoj pa je, da v repertoar vključijo vsaj eno Ipavčevo delo. Prireditve so zelo dobro obiskane, vsakoletni zimski abonma je takoj razprodan. Večje koncerte prirejajo v Ipavčevem kulturnem centru, kjer vsako leto od oktobra do novembra potekajo Ipavčevi kulturni dnevi.