Kdor se je minuli konec tedna sprehodil po ljubljanskem parku Zvezda in Kongresnem trgu, je lahko spoznal, kakšno je bilo življenje pred dvema tisočletjema, prav tam, kjer je bila nekoč Emona, omikana predhodnica današnje Ljubljane.
Lani je namreč minilo 2000 let od ustanovitve antične Emone. Številne arheološke raziskave, ki jih opravljajo danes, nam skupaj z znanjem o preteklosti omogočajo povezavo mita z znanjem in ustvarjalnim pristopom, ki lahko celovito osvetli to tako opevano obdobje ljubljanske zgodovine. Emona ne pomeni samo arheoloških danosti, pomeni tudi vpogled v to, kako dojemamo življenje tistega časa.
Rimska zasedba širšega ljubljanskega prostora je povezana z Avgustovim osvajanjem Balkana. Arheološke raziskave v Ljubljani leta 2008 so na območju, kjer se je plovna Ljubljanica najbolj približala grajskemu griču, pod katerim je tekla najpomembnejša cestna povezava proti Balkanu, odkrile sledove dveh vojaških taborov.
V prvem so izkopali dva obrambna jarka, zahodno od njiju pa še obrambni nasip. Vojaki so prebivali v šotorih. Podobne tistim v preteklosti so po 2000 letih zdaj postavili v parku Zvezda. Kaj pa leta 14, ko je nastala Emona? Na začetku prvega stoletja našega štetja so na levem bregu obzidje tega tabora zravnali z zemljo in jarke zasuli, nato pa so na večjem delu območja postavili lesene barake, v katerih so bivali vojaki, ki so gradili Emono. V prvem desetletju prvega stoletja so Rimljani na prostoru današnjega središča Ljubljane, ob levem bregu reke Ljubljanice, postavili svojo kolonijo Julijo Emono. Glede na pred skoraj stoletjem odkrit napisni kamen vemo, da je Emona v drugi polovici leta 14 ali na začetku leta 15 že stala in da sta v njej cesarja Avgust in Tiberij dala zgraditi neko večjo javno zgradbo, morda obzidje s stolpi. V mesto so naselili koloniste iz severne Italije. Poznamo imena okoli 30 družin, naseljenih v Emono; med njimi je kar 13 severnoitalskih, največ iz Padske nižine.
Emona cvetela od 1. do 5. stoletja
V dveh z Emono obarvanih dneh so obiskovalci videli marsikaj, kar je lahko obudilo čase in življenje pred dvema tisočletjema, ki sploh ni bilo tako dolgočasno ali nerazvito. V obdobju življenja Emone je bil prostor današnje Slovenije vključen v rimski imperij in deležen nekaterih ključnih pridobitev rimske kulture: urbanizacije, pismenosti in bivalne kulture. Emona je cvetela od prvega do petega stoletja. Imela je pravokoten tloris z osrednjim trgom, forumom in sistemom pravokotno križajočih se cest, med katerimi so bile stavbne površine. Pod cestami so v smeri zahod–vzhod tekle kloake, večji kanalizacijski kanali, ki so odvajali odpadno vodo v Ljubljanico.
Osrednji dogodek ob 2000-letnici Emone je poskušal poustvariti vzdušje iz rimskih časov. Kongresni trg so zasedli predstavniki zgodovinskih društev iz Slovenije in tujine. Rimski legionarji so prikazali svoje spretnosti in vojaške formacije, rimski meščani so uprizorili ritual ob ustanovitvi Emone, nastopile so vestalke, svečenice rimske boginje Veste, ki so skrbele za večni ogenj. Ta ni smel ugasniti, če pa se je to že zgodilo, so bile strogo kaznovane, nato pa so morale s pomočjo sonca ogenj ponovno prižgati. Gladiatorji so se spopadli za slavo, predstavili pa so se tudi pripadniki Keltov in nekaterih barbarskih ljudstev. Za vsesplošno veselje je poskrbela poulična zabavljaška skupina. Na sporedu so bile tudi ustvarjalne delavnice za otroke in odrasle. Na rimski tržnici so rokodelci prikazovali starorimske obrti, okrepčali pa ste se lahko tudi z rimskimi jedmi.
Med za lepoto
Pri čebelarju Orlu iz Domžal smo izvedeli, da so se že stari Rimljani ukvarjali s čebelami in da so med uporabljali v kuhinji, namesto današnjega sladkorja in za druge jedi, ženskam pa je pomagal ohranjati lepoto in mladostni videz. »Če so Rimljani odrezali del satja in iz njega iztočili med, so kmalu ugotovili, da so čebele tako satje obnovile. Kaj več pa, na primer o maticah, čebelah delavkah in trotih, pa po vsej verjetnosti še niso vedeli.«
Italijan z latinskim imenom Martivus Terentiv Milvus je imel na svoji stojnici vrsto starih glasbil, med njimi razne flavte in piščali, tudi stare rimske dvojne piščali aulos, pa okarino in podobno. Sprva smo mislili, da glasbila prodaja, na koncu pa se je izkazalo, da nanje igra, obiskovalcem, predvsem najmlajšim, pa razdeli razne ropotulje, tamburine in činele ter potem skupaj zaigrajo.
Polna stojnica oljenk, starih rimskih svetilk, je kar vabila k nakupu. In dobro so šle promet, za okras v stanovanju in za spomin na čase nekdanje Emone. Dobre želje za novo leto so poznali že v starem Rimu, kjer so voščilo zanimivo združili z darilom. Rimljani so namreč pred 2000 leti razširili uporabo keramičnih oljenk, ki so jih množično izdelovali in prodajali po vsem cesarstvu. Poznali so tudi lučke in svečnike, ki so bili lahko iz brona, srebra ali celo zlata, toda te so se le redko ohranile. Večjo obstojnost so imele keramične oljenke, ki so bile priljubljeno novoletno darilo, večkrat pa so imele izpisano voščilnico Annum novum felicem faustum. Razumljivo? Srečno novo leto, seveda!
