Namesto da bi se drenjali po kopališčih ali se potili na popotovanjih po vročih krajih, se lahko otroke, željne zabave, nekaj počitniškega znanja, predvsem pa vesele in odprte družbe, pošlje na Planino pod Golico. Tam je treba povprašati po Mihu Smoleju oziroma po tem, kje stoji kmetija Pr' Uric.
Ne boste presenečeni, ko mimo vas priteče fante iz osrčja Ljubljane s kokoško pod pazduho ali kleni Jeseničan, ki, čeprav stoji na prstkih, veselo krtači enega od prijaznih konjičev. Prvo in osnovno pravilo vsakodnevnika pri Mihu, nekoč negovalcu v centru za usposabljanje in delovno vodenje za ljudi s posebnimi potrebami, je prepoved mobilnika. Pa saj jih otroci sploh ne potrebujejo, toliko je treba postoriti, raziskati in pobožati.
Otrokom se kmečko življenje dogaja od trenutka, ko je treba očistiti hlev in nahraniti celo paleto domačih živali od bikca Bumbarja do mačka Cvetka, pripraviti mizo za obede in seveda pospraviti, do takrat, ko se lahko jaha, vozi s kočijo po maneži in se ves dan giblje na senčni legi ob pogledu na Golico, Rožco in proti Triglavu. Ko smo z razdalje opazovali dogajanje, nam je v oči, oziroma ušesa, padla nenavadna tišina. Otroci se ne derejo, ne skačejo eden čez drugega ali se vsake toliko zravsajo. Miha Smolej ima pet pomočnikov, sam pa z obilico potrpljenja in vljudnosti krmari celotno dogajanje od vstajanja do večernega počitka.
Otroci lahko, če želijo, na kmetiji tudi prespijo. In pa seveda, Smolejev, vešč kmečkih opravil, mimogrede še speče domači črni kruh v krušni peči pa piškote, marmeladne in navadne, naredi sir, se zmeni z otroci za kosilo ter, če se izrazi želja, speče tudi prav slastne kmečke pice.
Življenje na kmetiji Pr' Uric med počitnicami na Planini pod Golico je izredno prijetna izkušnja, obogatena z novimi znanji, med drugim tudi, da petelin ni navadna baraba, ko skoči na kokoš in jo s kljunčkom udari še malo po glavi, temveč je to naravno dejanje, po katerem se dobi ali jajce v ponev ali pa malega rumenega piščančka.
