Ducat poti, lahke in dobro označene, a različnih dolžin, vodi iz doline proti zahodnemu grebenu Košute, kjer se na južnih pobočjih razteza planina Kofce. Tam sta na višini 1488 metrov drug ob drugem planinski dom in planšarija, na kateri kraljuje diplomirana inženirka agronomije, 25-letna Jerca Zaverl, ki je v objemu planin že tretjo sezono. Pomaga ji 65-letni domačin Andrej Švegelj, za dela okoli planšarije pa rad poprime sedemletni Andrejev vnuk Žan.
»V času paše poskrbimo za okoli osemdeset krav, nekaj konjev, imamo še psa Rožleta, mešanca med bernskim ovčarjem in labradorcem, ter zajčka,« pove mojstrica priprave domače hrane, take, ki so jo kuhale naše prababice.»Na planini predelujemo mleko molznic in ponudimo različne izdelke, od kislega mleka, jogurta, navadnega mladega sira in sira z dodatki planinskih zelišč do skute, kisle smetane, masla, sirotke, pinjenca in skutnih namazov.« Vse našteto pripravijo izključno na planšariji. »Jerca je zlata punca, to je čista resnica,« razodene pomočnik Andrej. »Ne vem, ali je pet takih v Sloveniji.«
Zaverlova je doma s kmetije: »Oče Janez, ki vodi kmetijo Pr' Šubl v Mednem, mi pripravi domačo, v mlinu zmleto moko za kruh in druge dobrote.«
Ob šestih šnopček
Mestne srajce, ki smo se po lepi poti mimo Mrzlega studenca, nadvse primerne tudi za najmlajše, povzpeli na planino, ne vemo, kakšen je planšarski dan. »Zjutraj vstanemo ob šestih, spijemo en šnops in gremo na molžo. Pripravi se potrebno za predelavo mleka, pripravi se tudi kosilo. Kmalu pridejo prvi planinci, z njimi je delo ves dan. Ob 18. uri spijemo še en šnops in opravimo drugo molžo.«
Delo poteka vse dni v tednu, saj krave čez vikend ne gredo domov v hleve, to pa smo vedeli ta mestni, ki nas je požgečkala paleta vonjav iz kuhinje. Jerca čez teden ponuja dve preprosti planšarski jedi na žlico, čez vikend pa se razodene v lesene table vžgan jedilnik, da se pocedijo sline, še preden se ga prebere do konca. Še prej se spodobi poskusiti čaje, ki jih Jerca, predlani je dokončala nacionalno poklicno kvalifikacijo zeliščarke, meša sama. »Poleg tega da mešam čaje, ki blažijo obolenja ledvic, jeter in podobno, pripravljam tudi tečaje nabiranja in uporabe zdravilnih zelišč.«
»Iz katere štacune pa imate klobase?« smo bleknili in takoj spoznali, da vprašanje ni ustrezno. »Planšarija ponuja izključno domačo hrano, saj v svinjaku kruli pujsek. Štruklji, tradicionalna planšarska jed, so izključno skutni, delam jih ročno. Zakaj le skutni? Ker imamo krave, ki dajejo mleko in nič drugega. V okolici rastejo brusnice in te so za prilogo. Gobova juha je takrat, ko rastejo gobe, takrat je na jedilniku tudi ajdova kaša z jurčki.«
Jerco se splača poprositi za nakup mladega sira, masla ali skute, saj so cene, glede na vrhunsko planšarsko ponudbo, precej nizke. Ko boste na domači mizi urezali dobrote s planšarije Kofce, boste tiho v sebi prikimali besedam prikupne planšarice Jerce Zaverl: »Bolje je živeti tukaj kot v dolini.«
Zmagovala v oranju Jerca Zaverl je kot 15-letna dijakinja srednje biotehniške šole prvič nastopila na regionalnem tekmovanju v oranju. Čeprav je bila edina predstavnica nežnejšega spola, je ugnala moško konkurenco, tudi brata Janeza. Z njim in sestro Manco je nato še nekaj let tekmovala v oranju, bila je tudi edina ženska na državnem prvenstvu v oranju. |
