FOTO: Obujajo glamur Portoroža 1905

PORTOROŽ – »Leta 1905 so Avstrijci odkrili, da je v Portorožu daleč naokoli najlepši zaliv in nato je leta 1910 po zdravilišču, manjših hotelih in razkošnih vilah tu zrasel veličasten Grand hotel Palace. Portorož je z njegovimi gosti iz visokih krogov spoznal glamur. Prirejali so konjske dirke po plaži, imeli so kazino, koncerte, gala večerne plese, borbe z vrtnicami na morju, izbirali so najlepše punce, veliko so se družili in seveda je bila že takrat tu tudi vrtnica rosa klementina,« je v parku hotela Kempinski Palace opisovala stare čase v šarmantno damo elegantno oblečena Irena Dolinšek.

Prav ime te portoroške vrtnice si je pred petimi leti ob ustanovitvi izbralo za svojo prepoznavnost pri nas dokaj nenavadno Društvo za ohranjanje kulturne dediščine oblačil Portorož. Ideja zanj se je porodila, ko je leta 2010 prenovljeni Grand hotel Palace praznoval 100 let. Takrat se je skupina Portorožanov odločila, da se bo vrnila v tiste čase z oblačili pa tudi z načinom obnašanja. Gre za obujanje podobe prvih portoroških turistov, ki so kot gostje tja prihajali iz vrst visokega srednjega sloja, industrialcev, trgovcev, meščanov in aristokratov, ali pa so si tam zgradili svoje počitniške vile. V Portorož niso prinesli le svoje takratne mode, ampak tudi svoj način lagodnega meščanskega aristokratskega življenja.

Temu je Dolinškova pred dnevi ob petletnici delovanja društva, ki so jo zaznamovali, kje drugje kot v parku hotela Kempinski Palace, dodala: »Ob stoletnici Palacea so prvi člani našega društva pred tem hotelom s svojimi oblačili spontano pokazali željo, da bi lahko pogosteje obujali spomin na tiste avstro-ogrske čase, saj je tudi to naša zgodovina. Takrat za to še ni bilo toliko posluha kot danes, zato se lahko prvim članicam in članom društva zahvalimo za pogum. Časi so se spremenili, društvo deluje s pomočjo Občine Piran in sodeluje z vsemi, ki si to želijo. Kamor koli nas povabijo, naj bo to v Portorožu, Piranu, Ljubljani ali kje drugje, prinesemo košček tistega glamuroznega Portoroža, ki ostaja v lepem spominu.«

Kot je spomnil predsednik društva Matej Peljhan, so se takratni obiskovalci Portoroža preoblačili kar nekajkrat na dan. »Za vsako priložnost so imeli drugačna oblačila. Tako so nosili dopoldansko obleko, drugo za kosilo, tretjo za popoldansko sprehajanje in še zlasti nekoliko bolj glamurozna elegantna oblačila za večerjo, ki ji je običajno sledil ples. Ljudje so bili bolj družabni, saj niso imeli televizij, računalnikov in telefonov,« je povedal.

Za to priložnost se je oblekel v oblačila gospoda za pozno popoldne. Nadel si je za tisti čas klasičen moški sprehajalni suknjič, črtaste, črne svetleče hlače, se obul v lakirane čevlje in seveda ni pozabil na obvezni polcilinder, bele rokavice ter nepogrešljivo sprehajalno palico. Za vse je poskrbel sam, saj ima že nekaj let v Piranu krojaštvo. Ugotavlja, da je vse več zanimanja za predstavljanje te kulturne dediščine oblačil iz časov prehoda v 20. stoletje.

Moda in zgodba

Društvo ima trenutno 13 članov in kar nekaj jih ima po več oblek. Ko se posameznik odloči za tako oblačilo, gre skupaj z njim izbrat blago, ki mora seveda biti podobno tistemu izpred stoletja. Enako velja za kroj. »Obleke so replike oblek iz tistega obdobja, ki so v muzejih, in vsako prilagodimo željam ter meram člana. Način njihove izdelave je drugačen, kot je današnji. O cenah ne bi govoril. Delamo za društvo, ljubiteljsko, to nam je velik izziv, za vsako obleko pa porabimo kar kakih osem metrov različnega blaga,« pravi krojaški mojster Peljhan.

Društvo dosega vse večjo prepoznavnost v Sloveniji in tujini. »Še zlasti smo zanimivi za tuje turiste in vabijo nas na vse več prireditev. Ob tem ne gre samo za to, da smo tam, ampak tudi za to, da pripovedujemo zgodbe takratnega časa. Sicer pa še zlasti mlade, ki jih moda in naše društvo zanimata, vabimo, da se nam pridružijo,« si želi še več novih članov društva Peljhan.

Med elegantnejšimi damami, ki so se sprehajale po parku hotela, omenimo Branko Predan. Za to priložnost je izbrala večerno obleko, narejeno iz svilenega tafta. Ta da obleki v kombinaciji s čipkami, širokim pasom z ročno vezenimi intarzijami in pentljo ustrezno prostornost in blišč. V kombinaciji z za to obleko posebej izdelanim klobukom je nastala ena bogatejših oblek, za katero so porabili kar 10 metrov blaga.

Med drugimi ji je v admiralski uniformi avstro-ogrske vojske elegantno delal družbo Tone Žagar iz Lucije. »Obleka je kopija take originalne uniforme, ki jo hranijo v piranskem pomorskem muzeju. Je iz leta 1910. Manjka mi le žalni trak, ki so ga nosili oficirji ob smrti Franca Jožefa. Doma imam še eno civilno obleko iz tistih časov,« je bil uniformi primerno ponosen.

Med tistimi, ki so se pridružili Rosa Klementini, je tudi Leopold Frank Franc, ki je predsednik Oldtimer kluba Postojna. V park hotela je pripeljal svojega MG iz leta 1955, ki ga je sam restavriral in je bil prvi model tega avta, registriran v Sloveniji. Avtu primerno si je dal sešiti obleko po svojih skicah, za katero pravi: »To je gosposka obleka, ki so jo Angleži uporabljali za nedeljske vožnje s takimi avti.«

Članom društva sta se pridružila še dva para v srednjeveških oblekah iz časov Giuseppeja Tartinija. Tudi v Skupnosti Italijanov Piran namreč 11 njihovih članov goji spomin na še starejšo srednjeveško kulturo oblačenja. Med njimi je bil celo virtuoz Tartini z violino. Ta skupina se je nedavno predstavila na milanskem Expu. Tako je bil vesel tudi župan Peter Bossman, ki seveda ni manjkal na prireditvi v parku hotela. V njegovi občini so namreč z obujanjem kulturne dediščine oblačil našli lepo priložnost za turistično promocijo.