Občutek vožnje s tem avtom je lahkoten, dinamičen in prvinski, brez pomagal, podobno je vožnji gokarta. To je avto, ki ga res upravlja in vozi voznik, ne pa da avto vozi voznika. Volan je direkten, zavore in sklopke trše, motor glasnejši. Užitek v vožnji je neprimerljiv z današnjimi avtomobili. Imaš boljši stik s cestiščem, ker sediš nizko, že manjše hitrosti pa omogočajo športno vožnjo, saj je teža avtomobila majhna, težišče nizko, motor in pogon pa za sedeži. A to ni avto za divjanje, čeprav z njim še vedno dirkajo na gorskohitrostnih dirkah, saj je izjemno stabilen v ovinkih. Ko sedeš vanj, je idealna razporeditev teže, to je bil v tistem času pravzaprav eden redkih avtomobilov s takšno razporeditvijo pogona in motorja, takrat sta bila to le še toyota MR2 in porsche 914,« je nekaj lastnosti fiata X1/9 bertone strnil Andrej Perčič iz Celja, tudi sam ponosni lastnik rdečega lepotca, v katerega pa z ženo sedeta le, ko se v lepem vremenu peljeta na kavo ali pa na katero od srečanj starodobnikov.
Baby ferrari
In eno takšnih so pred kratkim organizirali na Dolenjskem. Po dolenjskih cestah, med drugim so se ustavili tudi v muzejski zbirki IMV v Drgančevju v Novem mestu, se je podalo 12 v piko obnovljenih legendarnih Fiatovih dvosedov, ki so nastali v oblikovalski hiši Bertone. Glavni oblikovalec Marcello Gandini in njegov šef Nuccio Bertone sta ravno izdelala prototip, iz katerega je pozneje nastal lamborghini miura, Bertone pa je tako dosegel zaupanje šefov Fiata, da je sposoben samostojno izdelati uspešen model. Dobil je naročilo za izdelavo športnega modela na osnovi takrat komaj predstavljenega fiata 128, pri nas pozneje znanega kot zastava 101.
Fiata X1/9 bertone so izdelovali od leta 1972 do 1986. Znan je bil pod imenom baby ferrari, bil je namreč cenejša različica ferrarija. »Ko so ga leta 1972 preizkusili dirkači formule 1, so ga ocenili kot najboljši približek formuli 1, kot prvi serijski športni avto za vsak dan, ki se vozi kot formula 1. Bil pa je cenovno dostopnejši. Zanj si moral odšteti toliko kot za dva fička,« je nadaljeval Perčič.
Zadnja leta seveda njegova cena strmo raste, saj je ta avto dobil kultni status, v Sloveniji je registriranih 16 teh vozil, na srečanju se jih je zbralo 12, osem slovenskih, štirje pa so prišli s Hrvaške. Naši in hrvaški lastniki ter ljubitelji teh dvosedov s trdo snemljivo streho, ki se spravi v prtljažnik, so namreč zelo povezani. Od leta 2012 se dvakrat na leto srečajo in družijo, enkrat pri nas, enkrat čez mejo. Uradno registriranega kluba nimajo, našli so se prek ljubiteljev in društev starih vozil, povezujejo se tudi na družabnih omrežjih.
Štiriletna obnova
Težko bi med lepotci našli tistega, ki najbolj izstopa. Prav vsi lastniki so starodobnikom vdihnili dušo, res pa ima vsak jekleni konjiček svojo zgodbo. »Že v osnovni šoli sem si želel tak avto, ko pa se je pokazala priložnost, sem šel ponj v Nemčijo. Imel sem srečo, da je bil ohranjen, tako da ni bil potreben celotne obnove, sem pa ga v teh osmih letih, kolikor ga imam, v bistvu skoraj v celoti restavriral,« je dejal Uroš Klauž iz Velenja, ki je sfriziral motor svojega dvoseda, a v duhu tistega časa, seveda: »Avto ima druge uplinjače in izpušni sistem, spremenjena sta tudi glavna gred in vztrajnik, tako da je avto močnejši.«
status.
Veliko več dela z obnovo je imel Perčič. »Kupil sem ga leta 2006 v zares slabem stanju in sem ga štiri leta obnavljal. Pravzaprav sem moral kupiti še enega za dele,« je povedal. Med mlajšimi lastniki teh malih dvosedov je Luka Piletič iz Dolenjega Maharovca pri Šentjerneju. Iz avtomobila v zelo slabem stanju je danes ponosni lastnik ustvaril izjemnega rdečega starodobnika, verjetno najnižjega med vsemi, ki so se tisto soboto pripeljali na Dolenjsko.
