Postopek za izdelavo trniča je na videz preprost, a ni tako. Pastirji in pastirice z Velike in Male planine nad Kamnikom so nam nehote zapustili imenitno etnološko dediščino – trniče, ki jih lahko štejemo tudi za izvirna ljubezenska darila. Izdelovali so jih vse do zadnjega desetletja prejšnjega stoletja. Delali so jih iz posnetega kislega mleka, ki so ga segrevali bolj kot navadno; tako so dobili bolj pust sir. Tega so odcedili, osolili in mu dodali smetano, da je bil bolj voljan. Nato so ga oblikovali v nekakšne čebule. Po dve tako dobljeni kepi so enako krasili z različnimi lesenimi pisavami. Za tem so jih sušili na polici nad odprtim ognjiščem, kjer so prav za to kurili samo z bukovimi drvmi. Po štirinajstih dneh so postali pol manjši in trdi.
Pastirji so trniče vedno oblikovali po dva enaka, ker so dejali, da ima tudi ženska prsi »u par«, torej naj bi upodabljali ženske prsi. Ko je nekoč pastirica prosila pastirja, naj ji da par trničev, ji je pastir odvrnil: »Sej jeh maš sama!« Fantje so jih v parih darovali dekletom v spomin ter v dokaz ljubezni in zvestobe. Navadno so jim jih prinesli pozno zvečer po vrnitvi s planine.
Užitni srčki
Najstarejši ohranjeni trniči spadajo šele v začetek prejšnjega stoletja, vendar se je ohranilo večje število starejših pisav zanje. Na vprašanje, kdaj so jih začeli izdelovati in krasiti z različnimi vzorci, viri ne dajejo odgovora.
»Trniči so postranski pastirski izdelek in ker je ta dejavnost v planinah nad Kamnikom dokaj stara, lahko domnevamo o precej dolgi tradiciji izdelovanja,« meni slovenski etnolog dr. Gorazd Makarovič. »Z gotovostjo lahko rečemo, da so krasili leta 1840, saj to letnico najdemo na najstarejši znani pisavi za te užitne sirčke. Večina jih hrani kot spomin, lahko pa bi jih naribali, podobno kot parmezan.«
Trniči z Velike in Male planine so še zlasti mikavni zaradi vtisnjenega okrasa, ki so ga naredili s pisavami. Te so približno 20 cm dolge in 2,5 cm široke deščice iz javorovega, bukovega, macesnovega ali leskovega lesa, ki so na obeh straneh do polovice izrezljane. Pisave so podobne pečatnikom. S tehniko zarezovanja so rezljane negativno, tako da je na trničih vedno pozitiven odtis. So pokončne oblike, zato se jim je kompozicija okrasa prilagodila. Spodnji del je navadno širši, nad njim se v presledkih ponavljajo motivi kroga, pravokotnika ali romboida, vrh pa je izrezljan v kopjasto konico, na kateri se pojavljata motiva križa ali kroga. Ti sirčki so imeli v planinskem življenju erotični pomen, zato na njih pogosto najdemo motiv srca. Dekleta so jih hranila še po poroki.