Ford: vzcveteli so pod novimi lastniki

Iz BMW je pripeljal Wolfganga Reitzleja, takrat kar slovitega »car guya«, enega od tistih šefov, ki so med brušenjem ovinkov znali ugotoviti, kako dobro se pelje avtomobil. PAG je odprl razkošno centralo v Londonu, povabil ducat gostov in jih v londonsko filharmonijo odpeljal v volvih, jaguarjih, land roverjih. Vse je bilo pripravljeno za veliki uspeh – da bo Ford postal premijska supersila.

Potem je tekel čas, vsi našteti so pod modrim ovalom živeli, imeli vzpone in padce, a Ford z njimi ni postal globalni premium prvak. Marsikdaj je bilo v teh avtomobil veliko dobre tehnike, a premalo očitno opaznega sloga. Reitzle je odšel hitro, nato so se stvari začele zaostrovati doma, po dolgem času je prihajala prva velika ameriška kriza. V Ford je iz Boeinga jeseni 2006 prišel reševalec Alan Mullaly in se spet v ameriškem slogu zelo hitro odločil, da je PAG v takšnih razmerah odveč. Lincoln je šel povsem nazaj pod Ford, Mercuryja so ugasnili, Aston Martina so prodali skupini vlagateljev, Jaguarja in Land Roverja indijski Tati, zadnjega Volva pa leta 2010 kitajskemu Geelyju.

Nobena od potez se za te znamke ni zdela prav rožnata. Po tihem se je marsikdo spraševal, kaj bodo ti Indijci, ki so bili nekoč britanska kolonija, pametnega pokazali otoškima ikonama Jaguarju in Land Roverju. In kako neki bo slabo znani Geely iz Kitajske, ki je marsikdaj znan po kopiranju, pravzaprav vodil Volvo. Takoj se seveda ni zgodilo prav veliko, a nato se je začelo odvijati, malce nepričakovano, v ugodno smer. Najprej je presenetil Land Rover, ko je predstavil model manjšega suva range rover evoque; avtomobil verjetno ne bi zmagal v primerjavi z nemškimi tekmeci, a je bil kupcem, predvsem ženskam, zelo všeč, imel je nujni faktor privlačnosti, drugačnosti. Podobno je bilo nato s športnim jaguarjem f-type, pozneje nekaj manj z jaguarjem XE in XF – so stvari, ki bi lahko bile boljše, a v njih ni več stikal in ročic iz nekih drugih avtomobilov za množice, kar je morda pomembnejše.

Volva pustijo pri miru

Volvo je v bistvu prvi velik res viden korak naredil lani, ko so na trg pripeljali čisto novega velikega športnega terenca XC 90. V njem je veliko napredne tehnike, tudi za varnost, in ko sem na predstavitvi tovrstnih dosežkov enega od njihovih inženirjev vprašal, kako se imajo pod kitajskim lastnikom, je dejal, da jih je pustil, naj delajo, kar mislijo, da je prav, a da seveda hoče rezultate. In XC 90 je bil rezultat, čeprav že zavoljo visoke cene ne more biti množičen. V tekmovanju za evropski avtomobil leta je osvojil drugo mesto. Volvo je lani prvič v zgodovini prodal več kot pol milijona avtomobilov in imel lep dobiček, zdaj na trg prihajata zanje zelo pomembna povsem nova S90/V90. Čez dve leti bodo odprli tovarno v ZDA, leta 2020 bi radi prodali 800.000 avtomobilov, prav takrat pa je rok za njihovo zavezo, da v njihovih novih avtomobilih ne bo več smrtnih žrtev ali težjih poškodb. Veliko delajo na področju avtonomnih avtomobilov.

Tudi Jaguar in Land Rover, ki sta uradno eno podjetje, sta lani prodala več kot pol milijona avtomobilov, od tega 427.000 land roverjev in 94.000 jaguarjev. Še nikoli prej toliko, je bil pa dobiček nekaj manjši kot v 2014. Kot zanimivost povejmo, da so slabši posel na Kitajskem precej nadomestili prav s prodajo doma v Veliki Britaniji pa tudi v ZDA in Nemčiji. Jaguar bo letos prvič v zgodovini na trg uvedel športnega terenca f-pace, o tovrstnem izdelku pa resno razmišlja tudi Aston Martin (koncept DBX), ki je bil v vsej tej zgodbi doslej nekakšna izjema. Aston za seboj namreč nima ravno bleščečih let, ob starajoči se paleti je prodaja v zadnjih dveh letih upadla na približno 4000 primerkov (prej že 7000). Superbutična znamka je v lasti italijanske finančne skupine Investindustrial, pomembni delničarji so še financarji iz Kuvajta, drobcen delež pa ima tudi sloviti Daimler. Očitno pa denar od nekod imajo, saj načrtujejo novo tovarno v Walesu. Zelo računajo na novega astona DB11, ki jim je sprostil precej ponavljajočo se obliko, tudi električno gnani avtomobil naj bi sčasoma zapeljal z njihovo značko.

Kakor koli se bo že odvilo, je vsaj v tem trenutku jasno prisoten občutek, da omenjene premijske znamke delujejo sveže – ko zasledujejo svoje cilje, jih ne omejuje nekdanja velika matica. Lahko jim tudi kaj ne bo uspelo, a bodo pač vedeli, da so stvari poskusili narediti, kot so najbolje znali.