Fiatova velika italijanska poroka

Ko je vsekakor karizmatični, a vse preveč samovšečni, arogantni in nesposobni izvršni direktor koncerna Fiat Chrysler Automobiles (FCA) kolegici na čelu General Motorsa (GM) kar po elektronski pošti predlagal strateško partnerstvo med družbama, se je Wall Street odzval bliskovito. 4,9-odstotni padec je bil v tem primeru logični odziv vlagateljev na senzacionalno novico, ki si jo je trg razlagal kot namero, da Sergio Marchionne obupno išče varno zavetje velikega GM.

Glasnik pogube

Seveda ni pomagalo, da mu je košarico dala kar prva dama GM Mary Barra, ki je zavrnila vsakršno možnost sodelovanja. Jasno, samo norec bi skočil v zakon s poslovno-finančno razbitino, kakršna je FCA. In samo še večji norec bi se tega lotil na način, kot si ga je izbral Kanadčan italijanskih korenin.

V avtomobilskem poslu so namreč tovrstni javni pozivi najočitnejši znak, da se hiša podira. Wall Street je zato nenavadno potezo Marchionneja, ki velja za impulzivnega posebneža, razumel kot potrditev svaril poznavalcev, ki že dlje opozarjajo, da FCA ne čaka najlepša prihodnost.

Direktor, ki si je sloves mojstra prevzemov pridelal med globalno ekonomsko krizo, ko je izpeljal drzen nakup shiranega Chryslerja, ga pripojil Fiatu in tako zveličano italijansko znamko rešil pred gotovim koncem, je po razkritju dopisa poskušal pomiriti nervozne vlagatelje. Češ, če se danes slabo piše njegovemu koncernu, potem se bo avtomobilski industriji kot celoti podobno pisalo že jutri.

Veliki mistik je namreč zaradi čedalje višjih stroškov razvoja pogonskih alternativ, robotiziranih vozil in infotainmenta, ki vsi skupaj zahtevajo zajetne naložbe, velikanom industrije napovedal pogubo, pred njo pa se lahko ubranijo kvečjemu z združevanjem. Seveda najbolje, da kar z družbo, ki jo vodi. Po njegovem mnenju velikani industrije hkrati zasledujejo iste razvojne paradigme, zaradi česar je to z vidika porabe kapitala izjemno neracionalno.

Argument Marchionneja, to je njegova prva pomembnejša vodstvena funkcija v avtomobilizmu, saj je do imenovanja na vrh Fiata vodil obskurna imena kemične industrije, pa v sebi nosi precej soli. A težava je, da ga ni izustil niti se z njim ne strinja nihče od vodilnih mož avtomobilistov, ki jim posel cveti in ki bi bili primerni za izvedbo njegove velike italijanske poroke.

Na plečih delavcev

Koncern FCA, na čelu katerega je domišljavi direktor samo lani domov odnesel 30 milijonov dolarjev, namreč životari na utrujenih plečih obubožanih tovarniških delavcev v ZDA, kar vsekakor ni mamljiva ponudba. V ameriških obratih Chryslerja, ki v italijansko-ameriškem partnerstvu nese zlata jajca (lani je ustvaril več kot polovico profita FCA), je namreč delež delavcev, ki so zaposleni po novi kolektivni pogodbi in imajo v primerjavi s starejšimi kolegi skoraj za polovico nižje mezde, kar 40-odstoten. Pri Fordu je ta 27-odstoten, pri GM pa znaša samo 20 odstotkov.

Marchionnejevo dvorjenje so vsi potencialni partnerji zavrnili tudi zato, ker poslovanje in razvoj modelov nista ustrezna. FCA kot celota je eden najbolj zadolženih koncernov (9,2 milijarde dolarjev), Chrysler (zlasti znamka Jeep) je kot četrti največji igralec na ameriškem trgu sicer v vzponu, vendar je to posledica popustov (v povprečju po 3300 dolarjev na vozilo) in dejstva, da levji delež povečanja prodanih vozil zavzema prodaja pravnim osebam oziroma podjetjem. V Evropi je Lancia skoraj mrtva, Alfa Romeo in Fiat pa životarita brez omembe vrednih novih modelov.

Wall Street je imel očitno prav, ko je dvorjenje Sergia Marchionneja, ki si želi pred upokojitvijo postaviti še zadnji spomenik, razumel kot običajno prosjačenje.