Največkrat ima ta nasmešek, zaradi pandine naglašene robustnosti, ki pa se ne odraža v robatem značaju, dodatno dimenzijo nagajive pobalinskosti. Dodatnih 47 milimetrov oddaljenosti od tal (v primerjavi z običajno štirikolesno gnano izvedenko), štirikolesni pogon z elektronsko zaporo diferenciala, dobrodušni vstopni in izstopni kot ter sposobnost premagovanja tudi do 70-odstotnih klancev, vse to je nekaj, pravzaprav marsikaj, česar ne zmorejo precej dražja in v svetu terenskih vozil bolj zveneča imena.
Majhna in na prvi pogled – kljub odebeljenim črnim plastičnim obrobam – nebogljena, skoraj igračkasta panda z oznako cross namreč zunaj urejenih cest zmore nepričakovano veliko. Da Fiatova navihanka med sodobnimi in tehnološko nadvse naprednimi stvaritvami avtomobilskega sveta, ki pa so po drugi strani vse bolj enolične in brezdušne, živahno izstopa kot forzicija v morju sivine – da, tudi zaradi igrive rumene barve testnega avtomobila –, je zgolj še dodaten kamenček v mozaiku njene prikupnosti in edinstvenosti, ki nikakor ni brez vsebine. Vozniki pand, o tem sem prepričan, niso pogosti obiskovalci ordinacij zdravilcev duš, saj imajo antidepresiv, parkiran v garaži, vedno na voljo.
Tale panda, katere korenine segajo v daljno leto 1983, ko je luč ugledala prva različica s štirikolesnim pogonom iz obrata Steyr Puch, deluje kot milo razposajena deklica v blatnih gojzarjih, ki ji z jezika enako hitro in neomahujoče sikajo tako mornarske kletvice kot besedila najbolj nedolžnih otroških pesmic.
V različici cross, ki je še bolj odločno terensko usmerjena, je namreč ta obuta v celoletne pnevmatike, ki so primernejše za vožnjo po neurejenih terenih, njen ranljivi trebušček pa je zaščiten z jeklenimi ploščami. Igrivost in nekonvencionalnost njenega ubranega, a dvoličnega oblikovalskega jezika se nadaljujeta tudi v markantni, a vseeno lahkotni in zračni notranjosti.
Tu se italijanski modni šik oglatih elementov kabine kombinira s preizkušenostjo, ergonomsko preprostostjo, skorajšnjo robatostjo sestavin voznikovega delovnega prostora, ki tako odlikuje izjemno vešč in brezčasno osupljiv pristop te italijanske znamke pri snovanju in sestavljanju majhnih avtomobilov, po katerih Fiat slovi tako globalno in pozitivno kot Italija po polnosti in svežini okusov svoje kmečko preproste kuhinje. Notranjost je preprosta, a ne cenena, točno takšna, kakršno bi pričakovali v avtomobilu tega velikostnega in cenovnega razreda. Tudi kakovosti sestavljenosti in spojev ni kaj očitati, saj zadeva deluje bolj čvrsto, kot bi si kdo morda mislil na prvi pogled.
Pandin štirikolesni pogon je v večini vsakodnevnih vozniških situacij za voznika neuporaben, o njem oziroma njegovem delovanju mu ni treba niti razmišljati. In tako je prav. A vseeno si kupci takšnih avtomobilov, ki niso klasični, šminkerski salonski terenci (SUV), po možnosti brez štirikolesnega pogona, ampak taki z resnim videzom terencev in namenom, iz nuje ali kratkočasja sem ter tja privoščijo terensko avanturo. Zato ima panda za tekočim in z odlično preračunanimi prestavnimi razmerji petstopenjskim – prva prestava je logično nekoliko podaljšana – vrtljivo stikalo za izbiro režima vožnje oziroma delovanja štirikolesnega pogona.
Voznik lahko izbere med možnostmi auto, off-road in hill descent control. V samodejnem delovanju je 98 odstotkov navora speljanih prek sprednjega kolesnega para, če in ko elektronika začuti potrebo, pa ta samodejno preusmeri tudi do 100 odstotkov vsega na zadnji kolesni par. Režim za vožnjo po brezpotjih pa z navorom zalaga vsa štiri kolesa, medtem ko elektronska zapora diferenciala in sistem za nadzor stabilnosti zavirata kolesa brez oprijema in tako navor preusmerjata na tista, ki se ne vrtijo v prazno.
Testni primerek je poganjal dobri stari znanec iz začetka Fiatove dizelske ponudbe. 1,3-litrski multijet je turbo dizel, ki kljub posodobitvam še zmeraj trpi zaradi pomanjkanja navora in moči pri speljevanju, zato je občutek, da avtomobilu stalno primanjkuje sape, skoraj stalen. Devetinpetdeset kW pri 4000 vrtljajih in 190 Nm navora pri 1500 so njegove zmogljivosti. Na testu smo v povprečju porabili 6,5 litra nafte.
Čeprav je cena fiat pande cross pri slabih 18 tisočakih (17.890 evrov) nastavljena precej visoko, je njena posrečena kombinacija nedolžne otroške nagajivosti in iskrivosti ter zaresnih terenskih zmogljivosti izjemno prepričljiva.
