Ko je leta 1949 Carlo Abarth v italijanski Bologni ustanovil podjetje v znaku škorpijona, se mu verjetno še sanjalo ni, da bo to postalo skoraj zaščitna znamka avtomobilske športnosti. Prav tako ni mogel vedeti, da se bo tako rekoč neločljivo povezalo z italijanskim Fiatom, ki bo imel z Abarthom zelo različne poslovne čase. Leta 2007 se je Abarth feniksovsko znova vzdignil iz pepela, in zdaj je v precej boljši poslovni kondiciji. Vsaj tako se zdi.
Ves čas se je ukvarjal predvsem s predelavo oziroma izdelovanjem opreme, ki je izboljšala lastnosti avtomobilov. Tudi seznam dirkaških uspehov je zanimivo dolg, zdaj pa se hiša, ki je pravzaprav dirkaška delavnica, pojavlja z abarthom 595. Ta je seveda bližnji sorodnik fiata 500, a olišpan z vrsto zunanjih dodatkov in motorjem, ki potrjuje dokaj izrazit dirkaški značaj. Njegova filozofija oziroma poslovna strategija je preprosta – en paket opreme in en sam motor. Abarth 595, ki se te dni vozi na slovenski avtomobilski prostor (prodajal ga bo samo ljubljanski Avto Triglav), je zato na prodaj s štirimi izvedbami motorja in prav toliko paketi opreme. Povrhu je mogoče vse dopolniti po lastnem okusu in, jasno, globini žepa.
Navzven se abarth 595, ki je na voljo v štirinajstih barvah karoserije, od običajnega, naj rečemo plebejskega fiata 500, očitno razlikuje: črna mrežasta maska spredaj, dvojni izpuh in difuzor zadaj, nizkopresečne gume na 16-,17- in celo 18-palčnih platiščih, rdeče zavorne čeljusti ipd. Tudi znotraj je marsikaj drugače, vendar narejeno v dovolj značilni latinski maniri, ki ob vseh dirkaških dodatkih ne pozabi na ličnost oziroma všečnost. Bella machina, drži!
V vseh štirih izvedenkah abartha 595 se vrti enak motor – bencinski 1,4-litrski štirivaljnik s tovarniško oznako T-jet, njegova moč pa je različna. V različici elaborabile, ki je postavljena na začetek, ima agregat 103 kW/140 KM, kar zadošča za nič manj kot 205 km/h in 7,9 sekunde do 100 km/h. Pri vseh izvedenkah je mogoče izbirati med ročnim 6-stopenjskim in samodejnim menjalnikom, ki skrbita za prenos moči na sprednji kolesni par. Različica turismo je zmogljivostno že nekoliko ostrejša oziroma prepričljivejša: 117 kW/160 KM požene malčka do največ 210 km/h, do 100 km/h pa se pripelje v kratke 7,4 sekunde (z ročnim menjalnikom). Tudi serijska oprema je bogatejša: samodejna klimatska naprava, zavorne čeljusti v rdeči barvi, sedeži so preoblečeni v usnje ipd. Obe inačici sta vozno ostri, vendar ne grobi ali brutalni, kar bi se lahko zgodilo zaradi dirkaško manj primernega pogona na sprednji kolesni par. In komur vse to ni dovolj, si lahko omisli še abartha 595 v izvedbi competizione. Že ime pove veliko: 132 kW/180 KM in 250 NM navora pripomore k temu, da te ob ostrem pospeševanju potisne na sedež in da zlahka zradiraš gume na dirkališču – če te je dovolj v hlačah in si to lahko privoščiš. Kakor koli že, tukaj so zavorne čeljusti prav tako rdeče, vendar Brembove, kar je dobro in smiselno, saj gre avto vse tja do visokih 225 km/h, do 100 km/h pa pripelje v 6,7 sekunde. Competizione je bolj grob, ker je nizko pri tleh, je dolgo nevtralen, toda v hitreje voženih ovinkih se občuti pospeševanje oziroma težo tudi na volanu. A tudi v tej različici je še vedno malček, s katerim se povsem običajno popeljete na nedeljski izlet.
In četrta možnost? No, te pri nas ne bodo prodajali oziroma jo bodo, če se bo pojavil kupec. Abarth 595 v izvedbi biposto je povsem resni dirkač, saj motor ponuja 140 kW/190 KM, ima poseben menjalnik, Akrapovičev izpušni sistem, posebno vzmetenje, polikarbonatna okna, 18-palčna kolesa oziroma platišča ipd. Poper na cesti, drži.
Abarth 595, mali cestni dirkač iz piemontskega Torina, je v najcenejši izvedbi (elaborabile) na prodaj za 18.490 evrov. Samodejni menjalnik ga podraži za približno 1200 evrov, če je zgoraj brez, torej kabriolet, je dražji še za dva tisočaka. Veliko, preveč? Pogled na cenik običajnega fiata 500 kaže, da ni drame. Ta je lahko za volanom...
