Izročilo pravi, da so kunce prvi začeli rediti in jih selekcijsko razmnoževati menihi v Franciji. Tako smo skozi mešanje francoskega udomačenega kunca in evropskega divjega ustvarili od 60 do 100 domačih pasem v Evropi.
Če smo kunce začeli rediti v domačih zajčnikih razmeroma pozno, jih ljudje jemo in uživamo v okusu njihovega menda zelo zdravega mesa že več kot 120.000 let.
Zgodbo o udomačenem kuncu razkrivajo šele najnovejše raziskave iz leta 2008, ko so raziskovalci odkrili in definirali najstarejšega prednika današnjega zajca in kunca. Okostje te prazgodovinske živali so našli v nekem indijskem rudniku oglja, ocenjujejo, da je staro nič manj kot 53 milijonov let. Kosti na nogah te živali so namreč zelo podobne nogam današnjih kuncev in zajcev.
Po odkritju tega najstarejšega prednika zajcev in kuncev so nato leta 2011 v Menorci v Španiji odkrili 3 do 5 milijonov staro okostje bližjega sorodnika današnjih zajcev.
Poimenovali so ga Nuralagus rex, se pravi nekakšen zajec strašni ali zajec velikan. Žival je bila kar šestkrat večja od sodobnega in je tehtala vsaj 10 kilogramov, se pravi nič manj kot 10 sodobnih skupaj. Danes se malce zgrozimo, če vidimo od blizu kunca velikana pasme belgijski orjak, ki zraste v dolžino do 70 centimetrov in lahko tehta več kot pet kilogramov. Omenjeni evropski oziroma španski prazajec pa je bil vsaj dvakrat večji od orjaka. Pravi pujs.
Evropski kunec naj bi se tako udomačil in ustalil najprej na obalah Španije in Portugalske. Prav tam so še danes najboljše življenjske razmere za divje kunce, ki lepo uspevajo.
Znanstveniki menijo, da so celotni Iberski polotok naselili pred pol milijona leti. Tako dokazujejo ostali fosili. A zanimivo je, da so se po evropski celini širili precej počasi; za ilustracijo, do Nemčije so potrebovali nekaj deset tisoč let. Antični zapisi pravijo, da so jih Grki in Rimljani uporabljali kot živali za predstave, a to naj bi bili divji kunci, ne domači.
Nove vrste in podvrste domačega kunca so nastajale s križanjem od 16. stoletja, v 19. stoletju so jih naši predniki raznosili po vsem svetu. Večinoma za meso in kožuh, a danes so vse bolj tudi hišni ljubljenčki.
Pravijo, da je za udomačitev kuncev neposredno odgovoren papež Gregor I. (540–604), ki je menil, da so kunčji fetusi pravzaprav ribe, in ne meso, zato so jih lahko kristjani jedli tudi med postom.
Baribal Divji zajec na rimski freski Prednik iz Španije je bil ogromen. Domači kunec je pri rejcih zelo priljubljen, ponekod je kulinarična specialiteta. Divji evropski kunec Kunci so danes pogosto hišni ljubljenčki.
