Sicer sem mnenja, da otrok ni treba vlačiti na desetine otroških prireditev, lutkovnih predstav in podobnih stvari, saj je vse to le še en način umetnega pumpanja z drogo, ki se ji reče dogajanje in posledično skrunjenje njihove sposobnosti samozabave ter samozaposlitve. Opažam, da so otroci staršev, ki imajo preveč časa in denarja, še na slabšem kot tisti, ki imajo obojega premalo. To, da otroku ne omogočimo, da bi mu kdaj postalo tudi dolgčas in bi bili njegovi možgani primorani sami najti izhod, je bržkone kastracija razvoja kreativnih sposobnosti in domišljije. Paradoks vsega je začaran krog, da se prav starši brez omenjenih dveh odlik najpogosteje visokofrekventno zatekajo k organiziranim otroškim animacijam. Otrok ima in mora imeti pravico do igre. In kreativen otrok za to potrebuje leseno palico in kamen. Ali dva kamna. Morda pa dve palici, zanesljivo pa ne profesionalnega pogona tridesetih otroških animatorjev.
To seveda ne pomeni, da takšne prireditve, predstave in animacije niso dobrodošle ali pametne, hočem povedati le to, da nekateri starši zares pretiravajo in pod pretvezo skrbi za otrokovo blaginjo preganjajo lastni dolgčas ob aktivnem druženju z otrokom.
Ker so se starejšemu sinu filmi o Kekcu neverjetno vtisnili v spomin in ker je od bratranca slišal, da so ga starši odpeljali nekam v Kekčevo deželo, sem imel to njegovo željo skoraj dnevno na sporedu. Po poldrugem mesecu pregovarjanja, postavljanja lastnih pogojev in vsakodnevnega poslušanja vseh Kekčevih pesmi mi seveda ni preostalo drugega, kot da z mojo drago oba mulca odpeljeva v Kranjsko Goro. Konec koncev gre za simpatično, pozitivno in sploh pomembno ikono slovenske kulture, za pomembno vzgojno ideologijo in pa za enega redkih pozitivnih pristopov v zgodovini slovenskega filma. Še dobro, da tudi Kekca ni napisal Cankar, saj bi ta v njegovi verziji najverjetneje igral postransko vlogo, delu pa bi bilo naslov Rožle. V primeru sodobnejših slovenskih filmskih ustvarjalcev bi bila Mojca bržkone spolno zlorabljen džanki, Rožle socialni problem, Kekec pa sirota, ki bi ujet pri Bedancu naredil samomor.
Kakor koli, prijavljene otroke in starše najprej popeljejo na zanimivo vožnjo s še bolj zanimivim avtobusom do Kekčeve dežele, kjer potem sledi vrsta zapletov. Kar se tiče same jakosti režije in igre, je odrasel obiskovalec, torej oče ali mati, na začetku malo razočaran, saj smo tudi na tem področju napumpani z umetnimi ojačevalci, v tem primeru vida in sluha, in povsod pričakujemo Hollywood. Že trenutek pozneje smo razočarani samo še nad sabo, da nismo znali že takoj pravilno ovrednotiti neverjetno preproste in simpatično speljane dogodivščine, ki otroke na primeren in čudovit način popelje v svet njihovih junakov. Brez Hollywooda. Toplo priporočam.
Če se za hip vrnem še h Kekcu. Zares osamljene so pozitivne literarne ikone našega naroda. Poleg Kekca se nekje potikata še Peter Klepec in Martin Krpan, kralj Matjaž pa itak spi. In še iz njih bi najraje norca brili, če citiram Martina. On je res en Kekec, je slišati mladino. Najbrž tisto, ki še v tretjem rodu ni asimilirana. In le kaj lahko čaka narod brez junakov? Težko verjamem, da nekdo, ki bo zares znal v eni roki prinesti sonce, v drugi pa zlati smeh...