Dr. Susan R. Madsen je profesorica menedžmenta na univerzi Utah Valley v ZDA. Njeno raziskovalno polje se razteza predvsem na področje žensk na vodstvenih položajih. Napisala je vrsto knjig, Slovenijo pa je obiskala aprila ob konferenci Voditeljice, prinašalke sprememb v Evropi, ki jo je organizirala IEDC poslovna šola Bled.
Dotaknilo se me je, ko ste govorili o tem, da se ženske pravzaprav ne zavedamo, kako pomembna so tista leta, ko nas naši otroci najbolj potrebujejo. Kako veliko koristnih veščin za kasnejše življenje nam dajo.
Ko sem pred približno desetimi leti razčlenjevala podatke, ki sem jih zbirala za svoji prvi knjigi, se nisem zavedala vsega, kar sem se naučila do takrat. Raziskava je pokazala, da bolj ko zavestno gledamo na svoje dosežke, več se naučimo, hitreje se razvijamo. Pregledala sem tudi podatke, ki sem jih zbrala o materinstvu, poslušala zvočne zapise, ki sem jih naredila med intervjuvanjem... In v nekem trenutku sem si rekla: O, moj Bog, ta otrok je bil zame pravo darilo! (V mislih ima svojega najstarejšega, kot pravi sama, zlobnega sina, o katerem je govorila tudi na predavanju, op. p.)
Raziskave, ki sem jih opravljala, so od vsega najbolj pomagale meni. Dobro, nekateri ljudje so takšni, da pri odločitvi o svoji raziskovalni temi uporabljajo samo svojo glavo. Jaz vzamem zraven še srce. Ko sem namreč pisala doktorat, sem imela štiri majhne otroke. In delala sem disertacijo o konfliktu dela in družine. (Smeh.) Kako primerno, kaj?
Že zelo dolgo sem na vodstvenih položajih, zato me vodenje z raziskovalnega stališča še toliko bolj zanima. In v nekem trenutku me je spreletelo zavedanje, kako zelo veliko se lahko o vodenju naučiš iz svojih materinskih izkušenj. Zato o tem veliko govorim, ker je toliko žensk, ki so mame, ali niso, pa drugače prispevajo k družbi, a svojega vpliva ne gledajo kot nečesa, kar bi lahko razvijalo njihove vodstvene sposobnosti.
Prej sem omenila, da ženske, ko govorijo o sebi, omenijo materinstvo. Če so uspešne tudi poslovno, pa se le redko pozabijo s hvaležnostjo spomniti na starše, ki so jih podpirali. Spet; redko slišim moškega reči: Mama, hvala.
(Smeh.) No, če moške vprašate, kdo ali kaj je bilo tisto, kar je nanje najbolj vplivalo, bodo z mislimi takoj skočili na pomembne stopnice v svoji karieri. Ko pa sem sama govorila z ženskami na vodstvenih položajih, sem opazila, da jih je mnogo apliciralo svoje dosežke na pretekle dogodke. Pogosteje kot moški, gotovo. In to, da si se sposoben zazreti vase in v svoje dosežke, ni tako zelo preprosto. Včasih se sprašujem, ali smo ženske tiste, ki zmoremo videti širšo sliko. Ko gledamo na svojo kariero, premišljujemo o vseh razvejenih poteh in vplivih, ki so delovali nanjo.
No, potem je tu še občutek krivde. Velikokrat se tudi bojimo, da v svojem »zahvalnem govoru« ne bi koga pozabile.
Res je. Vodila sem veliko ženskih konferenc. In zdaj ko ste omenili krivdo... Če dobro pomislim; ženske res veliko več časa kot moški namenijo zahvaljevanju. (Smeh.) Z otroki smo bolj povezane. Saj ne rečem, da moški niso, ampak z nami je vseeno drugače. Naša srca pogosteje vleče k njim. Ženske smo take, da različna polja našega življenja nekako zlijemo v eno, moški pa pogosteje življenjske izzive pospravljajo v različne predale. Še posebno če imajo ženo, za katero vedo, da bo poskrbela za dom. In dajo te skrbi na stran. Ženske ostajajo zaskrbljenke. Hormoni pa nam tudi ne delajo uslug. Nevroznanost dokazuje, da ima naše telo svoje zakonitosti. Ena od raziskav je pokazala, da lahko ženski deluje 30 odstotkov več nevronov hkrati kot moškemu. Kar seveda ženske spravlja v stisko, depresijo. In nihče ne more zatrjevati, da moške in ženske ločuje samo socializacija; tudi biologija ima svoje zakone. Zdravo je, da skušamo ženske razumeti lastno telo. Nihče nam ne bo rekel, da nimamo izbire. Pomaga pa, če vemo, kdo smo in kako delujemo.
Glede na to, da danes obstajajo najrazličnejši pripravki, ki jih samo pogoltneš, pa se v hipu počutiš bolje, me ne bo čudilo, če bi se kdaj ženske spomnile, da bi, kadar bi čutile manko ambicioznosti in sle po uspehu, pogoltnile testosteronsko tabletko.
Obstaja študija o tem, ne skrbite. (Smeh.) Ko so raziskovalci vbrizgali ženskam testosteron, so dejansko postale bolj tekmovalne kot kontrolna skupina. Testosteron ima pač to moč. Druga raziskava, hecna pravzaprav, je sledila borznim posrednikom na Wall Streetu in merila raven testosterona tistim, ki so imeli tisti dan srečno roko; ugotovili so, da so imeli devetkrat višjo raven testosterona kot sicer. In če ga imaš toliko, se tvoj pogled na svet zoži. Vedno bolj tvegaš. Spet druga raziskava pa je pokazala, da moškim, ki se ukvarjajo z otroki, testosteron pade, manj tekmovalni in bolj ljubeči so.
Marilyn Monroe je rekla, da je ženska očitno premalo ambiciozna, če želi biti enaka moškemu. Ideja voditeljic je naredila veliko usodnih napak; dolgo nas je vodilo prepričanje, da morajo šefinje delovati kot šefi, po moško.
Jasno je, da to ne deluje. Najboljši nasvet, ki ga lahko dam, je – bodi, kar si. In potem postajaj še boljši. Jaz sem recimo vmes. Odraščala sem s šestimi brati in to je gotovo vplivalo name. Zame je naravno, da sem nekje med moškim in ženskim stilom, takšna sem. A ženske, ki niso take, ki so bolj ženstvene... No, tudi pri njih ni nobene potrebe, da se spremenijo. Naravnih ritmov ne smeš nikoli zanemariti; vedeti moraš, kje je tvoja moč, talenti, kam te nese. Najti svoje naravne nevrološke tendence je življenjsko delo.
Ženske pogosto begajo med izbirami; naj bom to ali raje tisto? In če naredim to, kaj bo potem? Če se že pomirijo s svojo lastno ugotovitvijo, kaj jim uspeh pomeni, so naredile ogromno. Moški bi gotovo definirali uspešnost drugače, bolj enoznačno. Ženska pa bi po drugi strani lahko rekla na primer, da sicer ni zadovoljna, ker ni direktorica, ampak k vragu s tem, ima pa vsaj, ne vem, tri zdrave otroke. In tukaj se postavi bistveno vprašanje, kaj uspeh sploh je. Eno življenje imate, ženske, jim rečem, živite ga po svoje.
Madeleine Albright je med kampanjo za Hilary Clinton rekla, da obstaja poseben kraj v peklu za ženske, ki ne podpirajo drugih žensk. Ni mi bila všeč. Kajti če želiš res spoštovati ženske, nanje gledaš kot na človeško bitje, ne pa kot na estrogensko »sužnjo«.
Meni je bila izjava všeč zato, ker nanjo gledam kot na opozorilo, da je žensk, ki druga drugi podtikajo polena, še vedno več, kot bi jih smelo biti. Pomagati moramo. Vsem. Moškim in ženskam. Ne pa se fiksirati na idejo, ki je preživeta.
Kako je bilo odraščati s šestimi brati?
Le eden je starejši od mene. Kaj naj rečem, zasenčila sem vse, celo starejšega brata. (Smeh.) Pela sem, igrala klavir, čelo, še druge inštrumente. Bila sem javna govorka. Začela sem peti pri osmih, v šoli sem imela govorne nastope. V resnici je bilo tako, da sem dobila čisto preveč pozornosti. (Smeh.) Taka šefinja sem bila. Pa tudi ljubeča, pravi mama. Rekla je, da me je včasih našla, ko sem bila še res majhna, v postelji pri bratcu, kjer sem ga zibala in božala. Menda nobeden od fantov ni počel tega. (Smeh.)
Z brati sem si še vedno zelo blizu. Bila sem dobra športnica, zato sem se veliko igrala z njimi, bejzbol, košarko... Do njih sem bila kar stroga, ampak jih imam vse rada. In nikoli nisem vedela, kako je imeti sestro. Potihoma sem si jo vedno želela, a obenem ravno zato, ker je nisem imela, nisem navajena vse te drame, ki včasih pride na plan pri odraščajočih puncah. (Smeh.) Imam hčerko in njeno vedenje me je velikokrat res presenečalo. Drama, drama, drama! Takrat je posredoval mož, ker jaz nisem imela občutka. (Smeh.) Sem oseba, ki si nekaj zada, in potem to naredi. Rada odkljukam vse, kar imam na svojem seznamu.
Še vedno pojete?
Da, včasih v cerkvi. Ko sem v srednji šoli vodila zbor, so pevci pogosto izvajali tudi moje skladbe. A ker je danes moj urnik tako poln, ugotavljam, da hrepenim po takšni ustvarjalnosti. Rada bi še več pela. Možu je tudi strašno všeč, če igram klavir in pojem. Žal tega ne počnem dovolj pogosto.
Kako ste lahko v svojem delu ustvarjalni?
Ponudbe za delo sem dobila s številnih univerz. Tudi na delovno mesto dekanje so me vabili. A eden od razlogov, da ostanem, kjer sem, je moja potreba, da nekaj dam družbi, spreminjam življenja, in tam, kjer sem trenutno, imam veliko vpliva in avtonomije. Nihče mi ne govori, kaj naj, izbiram sama. Vedno se oziram za rečmi, ki še niso bile narejene, za novim. Vse moje življenje je oprezanje za tistim, kar še manjka. Zdi se mi, da sem vsak dan ustvarjalna. Vem, da imam srečo.
Dali ste mi misliti. Glavo, pisateljske in govorniške veščine; vse to opravljam vsak dan. Glasba pa... Če dobro pomislim, manjka mi. Manjka mi mir, ki mi ga daje. Kajti po naravi nisem ravno Buda. (Smeh.) Vem pa, da ne bi bila srečna, če ne bi imela možnosti biti nenehno ustvarjalna. Stvari, ki so že bile narejene, me ne zanimajo.
Katere raziskave, ki ste jih opravili, so vam odprle pogled na svet?
Kako materinstvo vpliva na vodenje, je bila gotovo raziskava, ki me je presunila. Poleg tega pa sem enega največjih aha-trenutkov doživela, ko sem intervjuvala uspešne ženske in jih spraševala o njihovem otroštvu. Skupna točka vseh, s katerimi sem govorila, so bili kakovostni pogovori z družino ob večerjah, ko so bile še punčke. Tam so prvič našle svoj glas. Imele so starše, ki so jih spodbujali k izražanju mnenja, razpravljanju, ko so vsi sedeli skupaj za mizo. Dovolili so jim, da imajo svoj glas, jih spraševali za mnenje, tudi o tem, kaj si mislijo, če so v kraju recimo naredili novo cesto. Vse to. Njihovi starši so bili izobraženi in pomembni člani skupnosti.
Velikokrat se zgodi, da starši otrokom za mizo vztrajno prigovarjajo, da morajo biti tiho, naj ne debatirajo. Spet drugi verjamejo, da obstajajo teme, o katerih ni kaj razpravljati. Tako je in pika. In vse te ženske, uspešne voditeljice, vse so mi povedale, da so jim doma, odkar pomnijo, dali možnost povedati, kaj mislijo. Šššššš, tiho bodi! Tega niso poznale. Ta raziskava se mi je zdela izjemno zanimiva. Potem sem intervjuvala ameriške guvernerke. Ugotovila sem, da jih je bilo devet od desetih skavtinj. Ni zanimivo? In mnoge so poudarile, da jim je ravno ta dejavnost v otroštvu pomagala v sebi odkriti in razviti voditeljske sposobnosti.
Vse po vrsti so povedale, da niso bili lepi in uspešni trenutki tisti, ki so krepili njihove veščine vodenja, temveč temne zgodbe, težki dogodki. Neuspehi, izzivi, težave. Vse to jim je dalo zagon za razvoj.
Na predavanju ste povedali zanimivo osebno zgodbo o svojem sinu. Ko ste ga nosili, vam je menda povzročil rupturo notranjih organov, tako živahen je bil. Kar ne morem verjeti.
Ja, ko so mi delali ultrazvok, so se že prav bali zanj, ker je bil v trebuhu tako nemiren. Potem pa so jih začele skrbeti tudi moje ledvice, ker se je s tako silo zaganjal vanje. (Smeh.)
V tistem času sem učila na gimnaziji vse do nekaj tednov pred porodom. Takrat nosečnice nismo nosile ozkih oblačil, temveč zelo široka. A kljub temu so učenci vsi do zadnje vrste lahko videli, kakšne vragolije počne moj sin v trebuhu. (Smeh.) Divje dete že takrat. V resnici je bil zloben otrok, nenehno nataknjen. Rodil se je tri tedne prepozno, rojevala sem ga dva dni, porod pa je bil tako težek, da tri tedne po porodu nisem mogla vstati. Bolečine so bile neznosne. Kot dojenček je imel močne kolike, nenehno je jokal. Ko je bil star šest mesecev, je metal v nas vse, kar mu je prišlo pod roke. Ko je rasel, je bil do sorojencev prav hudoben. Pri dveh letih so bili njegovi meti že tako natančni, da smo se kar bali, kaj vse bo priletelo v nas. (Smeh.) Izjemno koordiniran otrok, odličen športnik. Hkrati tudi narcisističen. Vse do danes ne kaže kakšnih globokih občutkov empatije do drugih. Preprosto ne zna se postaviti v kožo drugega. Kot prvi otrok je bil izjemen zalogaj. Se je pa pravkar poročil. Ko je bil v osmem razredu, nam je svetovalka dejala, da bo zanj izjemno težko najti kakršno koli dolgotrajno uspešno razmerje. Očitno ga je. Težko pa ga je bilo vzgajati. Hudoben je bil, kaj naj rečem.
Danes je lojalen, trdo dela. Ima mnogo talentov, skače s padalom, z gora. Imel je že veliko nesreč, nekajkrat je skoraj umrl. Po poročnem slavju v državi Utah je nekaj naših sosedov reklo: Ne morem verjeti, da je sploh še živ. (Smeh.) Priznam, tudi moj duh je nemiren, mož pa je adrenalinski športnik. Sin Mike pa... No, Mike je moj mož na steroidih. (Smeh.)
Je kdaj razmišljal o tem, kakšen je bil kot fant?
Ne, on ne počne tega. (Smeh.) Njegova žena, Argentinka, mi je povedala, da ga je strah imeti otroke. Ker ve, kako zloben je bil do nas. In če si hoče predstavljati svojega otroka takšnega, ga kar zmrazi. (Smeh.) Načeloma je danes prijazen z nami, kajti zaveda se, da smo ga vseskozi podpirali, mu pomagali v šoli. Ve, da je bil ljubljen otrok. Ne glede na vse, kar smo prestali. Ve, da ga imamo radi. Včasih je to vse, kar lahko narediš, ni res? Da imaš rad.
