Aylan Kurdi pravijo, da je. Triletni fantek, ki ga je minulo sredo morje prineslo do turške obale, v neposredno bližino turističnega središča Bodrum. Po nesreči dveh čolnov s sirskimi begunci, ki so bili namenjeni na grški otok Kos, je v Sredozemskem morju ostalo najmanj dvajset ljudi, med njimi naj bi bilo vsaj pet otrok. In vidite, tukaj pred vami je mali Aylan (njegov petletni brat in mama sta tudi utonila, oče je preživel). Žal ne najdem primernih besed, fotografija kriči sama zase. Razgali vso bedo tega sveta, vso tragiko tega norega samouničevalnega časa, vso ničevost današnjega življenja. Ena fotografija nesrečnega fantka, ki je obšla svet, nosi brezupno sporočilo: mali človek ne šteje nič. Ampak popolnoma nič.
Fotografija je šokirala svetovno javnost, morda celo kakšnega politika. Tako se je oglasil francoski predsednik Francois Hollande in dejal, da je potrebna takojšnja vseevropska mobilizacija. A tako! Več kot 3000 ljudi je Sredozemsko morje že požrlo in tukaj je še, gospodje predsedniki, četrt milijona mrtvih Sircev v štirih letih državljanske vojne. Upanje, da bo pretresljiva in šokantna fotografija dečka res spremenila odnos politike in javnosti do begunske krize, sicer ostaja. Vsi svetovni mediji se oklepajo mrtvega Aylana kot poslednje bilke in pozivajo poimensko evropske voditelje, naj vendarle kaj naredijo. Ta fotografija mora spremeniti svet, smo enotni.
Ampak fotografije tudi razkrivajo, da komajda nekaj pedi proč dva ribiča nemoteno lovita ribe.
In pretresljive fotografije iz Zadra tudi razkrijejo, kako naj temu rečem, anemičnost, neobčutljivost ljudi za sočloveka, brezbrižnost za vse, kar se ne dogaja nam osebno. Avgusta so na obali pokrili pokojnega Slovenca, ki je doživel srčni infarkt, kajti na zdravniško pomoč so svojci, ki so ga brezupno oživljali, čakali 45 minut. Ampak spet samo ped ali dve proč se je grmadilo veselo razpoloženih dopustnikov, ki jih pač en mrtev človek v njihovi neposredni bližini ni zmotil niti malo. Vidite, ta odsotnost za človečnost mene močno plaši. Ta popolni odvzem razuma, spontanega razumevanja, zakaj smo ljudje na tej zemlji in kaj je naša vloga; ta privzgojeni čut za sočloveka, bog, ta se utaplja, ta se utaplja skupaj z begunci v nepovratno temačnost.
Medtem ko nam življenje drsi skozi prste, se ukvarjamo s popolnimi banalnostmi, kaj bo kdo imel, kako se globalno vesti, kako korporativno upravljati ta svet, kako se vseživljenjsko izobraževati in še in še teh novodobnih krilatic, ki so same sebi namen. In seveda, ne sprašujemo se, kdo sem jaz, ampak se postavljamo s takšnimi enotami, kaj jaz imam in kaj jaz na družbeni lestvici predstavljam. In potem si celo mislimo, da nekaj smo, da nekaj vemo, da nekaj pomembnega ali celo velikega delamo. Ubogi. Ubogi. Mi vsi.