Navezanost na domačo grudo je del slovenske folklore, ki se v najbolj prvinski obliki pokaže prek vrtičkarstva. Še dobro! Domače je namreč v zadnjem času pravi blagoslov! Pa saj domače še ni nujno ekološko, boste rekli. Hja, menda res ne, vendar je res tudi to, da v lastni vrtiček nobeden vsaj kolikor toliko pameten ne bo stresal pesticidov in kupa umetnih gnojil. Večina domačih vrtičkov je tako obdelovana v duhu ekološkega kmetijstva! Sliši se sila poetično, kajne? V resnici pomeni stalen boj s skrajno trdovratnim plevelom, ušmi in voluharji, večne bitke za solato s polži, za krompir s kolovratskimi hrošči in boj za solatne srčke z morebitno divjadjo. Dobro no, mogoče res ni tako dramatično, ampak popolnoma brez težav zagotovo ne gre, saj spadajo vrtnine v tisto skupino rastlin, ki jih je najtežje ekološko pridelati. Še najbolje jo bomo odnesli, če se bomo stvari lotili s preverjenimi metodami ekološkega kmetovanja.
Kaj je ekološko kmetovanje?
To je način kmetovanja, ki upošteva ravnovesje v sistemu tla-rastline-živali-človek in zagotavlja sklenjeno kroženje hranil in pretok energije v njem. Je oblika sonaravnega gospodarjenja s kulturno krajino in naravnimi viri. Je precej daleč od intenzivne konvencionalne pridelave, ki temelji zgolj na želji po čim večjem pridelku, in izhaja iz tehnologij, ki so odvisne od uporabe resno ogromnih količin pesticidov in mineralnih gnojil. V ekološki pridelavi pa je poudarek na ukrepih, s katerimi zmanjšamo možnost okužb rastlin z boleznimi, in ukrepih, s katerimi okrepimo odpornost rastlin.
Kolobarjenje
Kolobarjenje ali vrstenje rastlin je ena temeljnih metod ekološkega kmetovanja, ki jo pozna in izvaja vsak dober kmet. Gre za to, da vrtnine vsako leto premikajo po gredah v določenem zaporedju. Prednost je v preprečevanju razmnoževanja različnih talnih škodljivcev, plesni in drugih bolezni. Kolobarjenje je učinkovito tudi v drugih pogledih. Če prvo leto gojimo vrsto, ki povsem prekrije površino grede (npr. krompir), lahko naslednje leto gojimo vrsto, ki jo je težko pleti (npr. čebula). Če nameravamo saditi rastline, ki porabijo veliko dušika, predhodno leto posadimo metuljnice (npr. fižol, grah), ki vežejo dušik v zemljo. Tudi žita so koristna za kolobar, saj odigrajo vlogo akumulatorja hranil. Korenine žit so sposobne obdržati hranila, ki jih gojene rastline niso porabile v svoji rastni dobi, v zgornjem sloju zemlje in jih vgraditi v svoje rastlinske dele. Tako bodo na razpolago naslednji vrtnini, kar je treba upoštevati v gnojilnem načrtu.
Naravna sredstva za krepitev in nego rastlin
Naravna sredstva in pripravki za krepitev in nego rastlin so tisti zvarki, ki niso uvrščeni med fitofarmacevtska sredstva, a ravno tako uspešno vzpodbujajo vitalnost, njihovo regeneracijo, odpornost proti boleznim in škodljivcem in omogočijo lažje premagovanje stresnih položajev. Posebno koristni so za celjenje poškodb rastlin zaradi vročine ali toče in pri močnejših napadih škodljivcev ali bolezni. Vsebujejo naravne učinkovine, kot so morske alge, izvlečke zelišč, melaso, minerale, gline huminske kisline in mikroorganizme. Kako bomo naredili pripravke, je odvisno od namena in osebne odločitve pridelovalca. Pri domačem kmetovanju se najpogosteje uporablja t. i. prevrelke, brozge ali hladne izvlečke iz svežih ali posušenih rastlin, kot so kopriva, gabez, ognjič ali regrat. Koprivna voda deluje na rastline zelo blagodejno, založi jih z dušikom in kalcijem, obenem je tudi sredstvo proti ušem, če liste škropimo. Gabezova prevrelka je odlično kalijevo gnojilo. Regratova prevrelka je splošno okrepitveno sredstvo, ki izboljša kakovost plodov, ognjičev zvarek pa krepi odpornost rastlin.
Zastirka
Je tista praktična reč, ki zastre obdelovano prst in zatre plevel. Ima še več koristnih funkcij od tega, da pripomore k zmanjševanju izhlapevanja vode iz tal, kar pomeni manj dela z zalivanjem, pa tudi manjše nihanje vlažnosti in temperature tal, do preprečevanja zbitosti, boljših razmer za razvoj korenin in mikroorganizmov ter bogatenja tal s hranili. V domačih vrtovih za zastirko običajno uporabljamo različno organsko maso. Uporabimo lahko vsako zeleno ali posušeno listno maso, ki ne vsebuje semena. Največkrat se uporablja slamo, seno, zdrave ostanke rastlin, suho listje, lubje ipd. Zastirka, ki je vlažna, ne sme biti predebela, saj se pod njo ustvarijo anaerobne razmere, ki so škodljive za rastline in organizme v zemlji. Debelina dobro presušene zastirke naj bo od 3 do 5 cm, saj le tako debela lahko preprečuje rast plevela.
Na vrtu vsak dan
Pri ekološki pridelavi zelenjave je eno od pravil, da smo na vrtu prisotni vsak dan. Tako lahko opazimo prve znake okužb ali napade bolezni in nanje ustrezno reagiramo.
Posebno pozorni moramo biti takrat, ko so izpolnjeni vsi pogoji za okužbo. Obenem je priporočljivo vse okužene vrtnine sproti odstranjevati iz gredic. Velikokrat je možno ob prvih znakih uporabiti naravne pripravke za varstvo rastlin, ki jih lahko kupimo v trgovinah ali naredimo sami, in se tako ubraniti večjih razsežnosti bolezni ali škodljivcev.
