Čudovita razvita civilizacija ustvarja otoke iz smeti, ki uničujejo živež v morju in na kopnem. Tudi v naši državi količina odpadkov na prebivalca raste. Glavna krivca sta človekov pohlep in neumnost. Zaradi njiju sprejemamo pravila potrošniške družbe, ki stavi na izdelke, primerne le za kratkotrajno uporabo. Rešitev je v spremembi zavesti posameznika v skladu z globalnim gibanjem zero waste (brez odpadkov), ki se vse bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Preverili smo, kje in kako ter kdo mu sledi.
Po definiciji mednarodne zveze Zero Waste, ki je nastala leta 2002 v Veliki Britaniji, ima projekt zero waste (brez odpadkov) etičen, ekonomski, učinkovit in vizionarski cilj. Ta vodi družbo v spremembo življenjskega stila in navad ter k posnemanju trajnostnih naravnih ciklov, kjer so vsi odpadni materiali surovina za nekoga drugega: »Uvedba koncepta zero waste bo preprečila vsakršne izpuste v zemljo, vodo ali zrak, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov, ljudi, živali ali planeta.« Pri ravnanju z odpadki je treba slediti petim korakom, v angleščini 5R: Refuse (zavrni), Reduce (zmanjšaj), Recycle (recikliraj), Reuse (ponovno uporabi), Rot (kompostiraj).
Pol tone odpadkov na Slovenca
Ključno vprašanje je, koliko vključevanje te filozofije v javno politiko dejansko prinaša dolgoročne pozitivne učinke na okolje in človeka. Po besedah Jožice Peljhan Korošec, ki je pred kratkim magistrirala na temo načrta za družbo brez odpadkov, dela pa kot strokovno-tehnična sodelavka pri komunalnem podjetju Infrastruktura Bled, so se v naši državi prvi pridružili evropski mreži lokalnih skupnosti na poti do zero waste na Vrhniki, in sicer leta 2014. Tam poznajo zbiranje odpadkov že 20 let in dosegajo kar 76,17-odstotno ločeno zbiranje. Zanimivo je, da Ljubljana kot prva evropska prestolnica zero waste zbere manj, tj. 61 odstotkov komunalnih odpadkov. Pa vendar Slovenec na splošno ustvari vse več smeti. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je leta 2015 v povprečju pridelal kar 451 kilogramov odpadkov. Za primerjavo: leta 2011 je količina znašala 352 kilogramov, od takrat pa raste.
Na kavo v popravljalnico reči
Proti temu se že od leta 2009 z ekipo med drugim bori Marinka Vovk, doktorica bioloških znanosti ter idejna ustanoviteljica in vodja mreže Centrov ponovne uporabe, katerih sedež je v Ormožu, sicer pa so še v Rogaški Slatini, Vojniku, Tepanjah, Slovenskih Konjicah, Trebnjem, Kočevju, Miklavžu na Dravskem polju in Ljubljani. Do danes jim je po načelih socialnega podjetništva uspelo redno zaposliti trideset oseb. V začetku jeseni je pri njih po vzoru svetovne mreže s središčem v Amsterdamu zaživela domiselna Popravljalnica reči (v originalu Repair Cafe). Obiskovalec za evro dobi kavo v skodelici, ki si jo izbere sam, jo po zaužitju napitka splakne, zavije ter odnese domov. S kavo v roki se lahko sprehodi po prostorih centra, kjer pobrska po poceni ponudbi starih ali obnovljenih izdelkov ter si vsak zadnji četrtek v mesecu v posebnem kotičku sam ali ob pomoči zaposlene šivilje popravi oblačilo, nakit in druge modne dodatke, pohištvo, gospodinjski aparat ali kaj drugega. Brezplačno ima na voljo ves najnujnejši material, orodje, denimo klešče, škarje, nitke in gumbe ter nasvete zaposlenih mojstrov.
3D-tiskalnik za izgubljeno kocko
Še ena novost v ljubljanskem Centru ponovne uporabe je 3D-tiskalnik, s katerim si je mogoče za simbolično ceno iz umetne mase oziroma filamentov denimo izdelati izgubljeno lego kocko ali vezni člen, zato ni treba kupovati celotnega novega paketa oziroma izdelka. »Obstaja namreč baza kar 11.000 predlog z vsemi avtorskimi pravicami in podatki oziroma merami za izdelavo. Prav zaradi 3D-tiskalnika lahko precej manj reči konča med odpadki, saj so še vedno uporabne,« razloži dr. Vovkova.
Starejši modeli so bolj kakovostni
V sosednji sobi centra v Ljubljani nam zaposleni elektrotehnik Dragan Bačelić pokaže, kako skupaj z lastnikom odsluženega CD-predvajalnika, ki bi ga kdo drug že zdavnaj vrgel v smetnjak. Ugotovita, da ga je treba le sčistiti, saj radio odlično dela, zato ga bo še vedno vesel kdo, ki ga denimo potrebuje le za svojo delavnico, ker želi poslušati priljubljeno radijsko postajo. »Starejši ko so modeli aparata, pogosteje jih lahko popravimo. Novodobni izdelki, t. i. plastik fantastik, so namenoma narejeni slabo,« nam Dragan Bačelić tudi na podlagi prakse potrdi, da sodobna proizvodnja temelji na izjemno slabi kakovosti, da bi še bolj divje zavrtela vrtiljak potrošništva. V mrežo Centrov ponovne uporabe ljudje letno pripeljejo tudi po sto petdeset ton izdelkov, ki jih ne potrebujejo več, kar sto tonam pa zaposlenim v centrih uspe povrniti uporabnost, pravi dr. Marinka Vovk: »Le približno štirideset odstotkov stvari ni mogoče ponovno uporabiti in gredo naprej v postopke recikliranja. Zelo spodbudno je, da popravila izdelkov oziroma življenjski stil v skladu s projektom 3R – v angleščini Refuse – Reuse – Repair, torej zavrni, ponovno uporabi, popravi – podpira tudi ministrstvo za okolje in prostor.«
Sistem v kali spreminja redizajn
Najbolj ključen, zahteven, a hkrati ne nemogoč korak v sistemu ravnanja z odpadki je zagotovo tisti del ponovne uporabe, ki ga imenujemo redizajn oziroma preoblikovanje izdelka. Kot poudarja mag. Jožica Peljhan Korošec, gre pri redizajnu za sistemsko rešitev, ki spodbuja kreativnost, inovacije, razvoj in drugačno miselnost: »Takšno razmišljanje spreminja celotne sisteme, zato je drzen in za marsikoga nesprejemljiv. Recikliranje je ukvarjanje s problemom na koncu njegovega življenja, ko izdelek postane odpadek. Redizajn pomeni oblikovanje proizvodnje in proizvodov na popolnoma nov način, za nov namen – da lahko nekaj ustvarimo vedno znova in znova. S tem se spremenita celoten sistem in upravljanje. Redizajn je torej temelj krožnega gospodarstva in to je priložnost za prenovo celotne infrastrukture po svetu. Je upanje za prihodnost mladih, saj bo treba preoblikovati vse, kar je okoli nas, če želimo biti odgovorni.« Preprostejšemu življenju z več smisla in vsebine se laže približamo z vsakodnevnim ali – na začetku – vsaj tedenskim oziroma mesečnim udejstvovanjem na dogodkih in v akcijah različnih društev in podjetij, kjer se ljudje družijo v živo in ugotovijo, da imajo več somišljenikov, kot so mislili.
Zamenjava in iskanje zakladov
Večina ima v garderobnih omarah kose, ki si jih že leta nismo nadeli. Za takšne je kot ustvarjena zdaj že tradicionalna prireditev Izmenjava oblačil, ki načeloma poteka vsako zadnjo sredo v mesecu v jedilnici Waldorfske šole v Ljubljani. Organizatorka Helena Nieboer iz društva Ekologi brez meja priporoča, da obiskovalci prej preverijo datum v koledarju dogodkov na spletni strani Tekstilnice ali pogledajo objave na facebooku. »Naslednja izmenjava bo 26. oktobra 2016 od 17. do 19. ure. Obiskovalec prinese do deset kosov res dobro ohranjenih oblačil, takšnih, ki bi jih vsak lahko takoj oblekel – torej brez poškodb, pack, manjkajočih gumbov ali nedelujočih zadrg. Pred vstopom v prostor za tri evre kupi vstopnico. Morda se bo kdo vprašal, kaj pa če ne najdem nič zase, a sem dal denar in svoja oblačila – domov grem pa praznih rok? V dobrih treh letih, odkar so postale izmenjave redni dogodek, tega še nismo opazili, razen če je kdo pričakoval, da bo dobil kaj res posebnega, specifičnega. Sicer pa lahko vzameš oblačila za koga drugega – družinskega člana, prijatelja. Marsikdo odide z velikim nasmehom na obrazu, ker je v kupu odkril pravi zaklad,« dogajanje opiše Nieboerjeva. Predmete, ki jih potrebujemo le kratek čas, si lahko tudi izposodimo, denimo v Knjižnici reči v ljubljanskem Savskem naselju.
Lep plašč za evro
Še vedno uporabno in včasih celo zelo kakovostno garderobo zvenečih blagovnih znamk je za ugodno ceno in z le malo sreče mogoče najti tudi v mreži prodajaln z oblačili iz druge roke, kot je Textile house second hand. Nekatera so videti kot nova in morda celo so, le da njihovim prejšnjim lastnikom niso ugajala oziroma prišla prav. Trenutno sta dve podružnici podjetja v Ljubljani ter po ena v Mariboru, Celju in Kranju. Na tri do štiri tedne prejmejo nove kolekcije, še posebno pa se jih splača obiskati v zadnjih dnevih v mesecu, ko je mogoče vse izdelke kupiti le za evro. Celo lepo obleko ali plašč. Več možnosti, da ju bomo našli, imamo prej, ko je treba zanju odšteti malo več. Slaba plat takšnih nakupov je, da nimamo možnosti reklamacije, zato natančnost pri pregledovanju blaga ni odveč.
Reši nas lahko prav posameznik
Ni res, da posameznik kot odgovoren potrošnik ne more vplivati na najmočnejše družbeno-politične tokove, sploh če vsak pridobi nekaj somišljenikov in ti prav tako. Natančno takšna oseba nas lahko reši pred tem, da bo nas oziroma naše potomce narava izpljunila kot nagnit kos jabolka. Zato si drznimo iskati nove rešitve. Podatkov in informacij je dovolj, mi pa moramo dobro razmisliti in izbrati, ločiti zrnje od plev. Lahko se povežemo s člani društva Ekologi brez meja, ki so med drugim izdelali zemljevid prodajaln, kjer je mogoče kupovati izdelke brez embalaže ter dodajati nove lokacije. Zagotovo pa je najbolj dragoceno pričevanje ljudi, ki sami že uspešno orjejo ledino v zasebnem življenju.
Nakupovanje s steklenimi kozarci
Na ljubljanski tržnici smo se srečali z Majo Nagode iz Logatca, tudi mamo petletnega Izaka in dveletne Flore, ki po svojih najboljših močeh in z vsem srcem živi življenje na poti do družbe z nič odpadki. Med nakupovanjem hrane za štiričlansko družino nam pokaže, da ima v cekarju svoje steklene kozarce ter plastične posodice, v katere ji trgovci – praviloma vsi ponujajo lokalno pridelana živila – med drugim nalijejo kislo smetano, vanje naložijo piškote, sir in drugo. Namesto plastičnih vrečk uporablja tekstilne, denimo za moko in kosmiče. Celo po kavo se z lično poslikanim kozarcem, ki ji je ostal od kumaric, odpravi v bližnjo kavarno. »Ta kava je sicer malo dražja kot barcafe, ki ga ponavadi kupim pri veletrgovcu; za poln kozarec etiopske kave sem denimo odštela osem evrov, a vsake toliko si jo vendarle privoščimo, tudi zato, ker gre za pravično kavo.«
Da, tudi za otroke gre
V Majini družini imajo že zaradi načina nakupovanja izjemno malo smeti – mesečno napolnijo z embalažo le manjši koš. S filozofijo zero waste se je seznanila v družinskem poslu; kot ponudniki mlekomatov iz inoxa so kupcu namreč omogočili, da si mleko natoči sam v svojo steklenico. »Nekoč sem bila tudi sama potrošnica najhujše sorte,« nam prizna in nadaljuje: »Zakaj zdaj živim drugače? Zaradi svojih otrok. Materinstvo me je prebudilo. Kakšno prihodnost bodo imeli naši otroci, če bomo posegali po gensko spremenjeni hrani in ne bomo podpirali lokalnih pridelovalcev kakovostne hrane? Tudi to je sestavni del življenjskega sloga zero waste. Nič, kar je dobro, naravno in uporabno, ne sme biti zavrženega. Po drugi strani pa se je treba izogniti smetenju. Nam je doma uspelo zmanjšati količino odpadkov za kar osemdeset odstotkov. Ne nazadnje imamo tudi kar pet kompostnikov. Ti so odlični za gnojenje. Še posebej sem ponosna na svoj zeliščni vrt, ki nam bogati jedilnik.«
V Evropi vse več prodajaln brez embalaže
Maja, ki je po uradni izobrazbi umetnostna zgodovinarka in jo najdete tudi na facebooku pod imenom Dom brez odpadkov, zagotovo ni eden od osamljenih primerov, saj po izsledkih mag. Peljhan Koroščeve v Evropi raste število trgovin, ki prodajajo izdelke in pridelke brez embalaže, torej se potrošnik le prebuja iz sladke iluzije, v kateri so odraščali naši starši kot del baby boom generacije. Zdaj postaja vse bolj jasno, da je izjemno nespametno kupiti oziroma vzeti kaj, česar v resnici ne potrebujemo.
»Smotrno je, da postanemo družba brez odlaganja in se že v tem trenutku začneta preoblikovanje izdelkov pri proizvajalcih ter premik v glavah ljudi, da nehajo kupovati izdelke, ki jih v resnici ne potrebujejo, in tiste, ki si jih lahko izposodijo,« v sklepu magistrskega dela poziva k večji odgovornosti mag. Jožica Peljhan Korošec, ko se hkrati zaveda, da pot do boljše družbe, manj onesnaženega oziroma obremenjenega okolja za nas in naše potomce ni in ne bo lahka: »Preoblikovanje vzorcev človeškega vedenja in sodelovanje vseh vpletenih je izziv, ki se na prvi pogled zdi nemogoč, zlasti ker si vsak želi odrezati svoj kos pogače pri delitvi tržnega deleža in moči. Pa vendar načrt za družbo brez odpadkov vključuje prav to: preoblikovanje človeških navad, sodelovanje in zavedanje o višjem cilju.«
