Po nekaj letih bojevanja s krizo, ki v svojih resnih segmentih spominja na mesarsko klanje, sicer pa predvsem na donkihotske boje z mlini na veter, sem si prvič vzel malo daljši dopust. Pred samim sabo se opravičujem, da predvsem zaradi družine, čeprav sem pošteno potreboval, da zvlečem možgane iz nekega umetno ustvarjenega okolja oziroma počutja.
Odkar smo ljudje življenje tipizirali in uniformirali ter sprejeli vse globalizacijske napotke, se pravzaprav razlikujemo predvsem po dopustih. V siceršnjem življenju pač vsi hodimo v službe, otroci v vrtce, jemo približno enako hrano in se oblačimo v bolj ali manj enake cote. Pustimo ob strani cepce, ki menijo, da se prehranjujejo kakovostneje, tiste, ki mislijo, da se oblačijo bolje, in tiste, ki so prepričani, da je prekleto pomembno, v kakšnem plehu se furaš naokrog. Z atomskega vidika sestave, ki je v vesolju najbrž edini popularni vidik, je vse to precej isto sranje. Celo večina vernikov novodobne religije brending ob tem dejstvu ni preveč razočarana. Zakaj se pa oni ne bi mogli iti nekih svojih for, saj niti druge religije nimajo kakšnih veliko trdnejših temeljev.
Skratka, če je v interesu velike, nenasitne globalne pošasti, ki ji je ime Kapital, piše pa se Pohlepni, da je siceršnje življenje ljudi čim bolj podobno, racionalizirano in primerno za nadzor ter vodenje, pa je v njenem interesu tudi, da so naši dopusti čim bolj raznoliki, želje pa čim širše, saj je prav dopustovanje, skupaj z vsemi pripomočki in rekviziti, zanesljivo velik del naših letnih proračunov. To pa je za ljubko Kapi hrana! Če se samo ta hip ozrem naokrog, lahko opazim dva supa, tri blazine, še vsaj pet različnih napihljivih stvari, ribiške palice, plavuti in druge pripomočke za plavanje, veliko kap in brisač ter vsaj 20 krem za sončenje.
In med dopusti se razlikujemo. Videli boste najbolj zadrte direktorje, kako se nagi sprehajajo po razbeljenih skalah, osebke, pri katerih je genetika res skoparila z motoričnimi sposobnostmi, kako se vedno znova in znova vzpenjajo na sicer čisto stabilne surfe, snobovske šefice frizerskih in kozmetičnih salonov ter malih lokalov, ki so svoje ponosne SLK-je zamenjale za vesla in supe.
Mogoče iz vse te dopustniške raznolikosti le lahko potegnemo neko pravilo, pa še to bo najbrž na zelo trhlih temeljih. Opaziti je mogoče, da ljudje, ki so sicer streženi, želijo med dopusti sami kaj postoriti v tej smeri. To, da so v vsakodnevnem življenju ves čas streženi, bržkone opravičujejo s pomanjkanjem časa, tega pa s pomembnostjo funkcij. Tako med dopusti poskušajo sami kuhati, prati, pospravljati in si mešati mojite. Na drugi strani ljudje, katerih služba je predvsem to, da strežejo drugim, poskušajo najti možnosti, kjer so nasprotno streženi sami. Sobarice, čistilke, kelnar'ce in maserke boste tako najpogosteje našli na ležalnikih ob bazenih, kjer se vsaj vsakih deset minut pojavi postavni mladenič in jih povpraša, ali bi še kaj spile.
Kakor koli, vsak po svoje, Kapi nam veleva le: delajte neumnosti, spočite se, potrošite čim več in pridno pridite nazaj v službo, kjer boste garali do naslednjega dopusta. Razumemo!
