Jan Mlinar doda, da je bila katrca vsa ta leta pri hiši: »Vmes je kake tri leta ni bilo in tisto obdobje je bilo zame kar velik šok.« O tem, kako tesno je navezan na katrce, pa nemara največ povedo njegove besede: »Ko sem bil star deset let, sem že imel prvo odsluženo katrco, katere dele sem pozneje vgradil v druga vozila. Ko sem pri petnajstih dobil prvo štipendijo, sem si z njo kupil svojo prvo katrco.«
Obnovil jih je na desetine
In kje je to vozilo danes? »Ta še čaka, da si vzamem čas zanjo. Posebna je zato, ker je moja prva. Je letnik 1978 in je kovinsko čokoladne barve. Všeč mi je bila tudi zaradi barve, ki je precej hitro izginila z naših cest,« pojasni Jan Mlinar. Tudi zato ni čudno, da tako njega kot njegovega brata Andreja, ki v svoji delavnici prav tako veliko časa preživi v družbi katrc, domačini v Žireh poznajo pod vzdevkom doktor Katrca.
V dveh desetletjih, kolikor Jana Mlinarja spremlja zbirateljska strast, se je v njegovo garažo naselilo na desetine vozil renault 4, ki smo jih Slovenci zaradi francoskega quatre po domače preimenovali v katre ali katrce. »Ne vem, koliko jih imam trenutno. Verjetno približno 50. Njihovo število se stalno spreminja, saj jih kupujem, obnavljam, prodam naprej,« pove o spreminjajočem se številu francoskih lepotic, ki so doma v Žireh.
Spremljajo ga torej že od rojstva, letos pa se je ta vez še okrepila, saj je Žirovec, po izobrazbi strojni tehnik, v začetku leta svoj hobi spremenil v službo. Postal je samostojni podjetnik, svoje podjetje za obnovo starodobnih vozil pa je poimenoval – kako drugače kot – Katrca.
Spet jih iščejo
»Opažam, da je za ta vozila vse več zanimanja. Vmes so bile tako rekoč brez vrednosti, češ da gre za kmečki avto. Ko pa so izginile s cest, so za mnoge začele postajati spet zanimive in zato tudi iskane,« nas po sodobni zgodovini slovenskih cest popelje sogovornik. A vseeno so vozila, skrajšano imenovana R4, med tistimi starodobniki, ki v Sloveniji (še) nimajo uradnega kluba. »Saj me nagovarjajo, da bi zbral ljubitelje katrc, a ob obnavljanju ostane bore malo časa še za kaj takega,« se malo zamisli Jan Mlinar, ki sicer redno obiskuje srečanja v domovini katrce, Franciji.
Ko beseda nanese na to, kdo največkrat sedi za volanom katrc, verjetno največji poznavalec teh vozil pri nas opiše: »Predvsem so to umetniki. Posebneži. Starejši ljudje, ki svoje katrce ne zamenjajo za nobeno drugo vozilo, pa tudi mladi, ki jim je všeč zaradi mehke vožnje in nagiba.« Ne pa tudi zaradi dejstva, da zna vozniku v roki ostati prestavna ročica, ki štrli iz armaturne plošče. »Tudi to se je zgodilo ne prav nežnim voznikom in o teh nezgodah kroži med ljubitelji kup zgodb,« se strinja sogovornik.
V zbirki ima vsaj dve prav posebni katrci: eno v obliki belega poganjavčka, ki ga je sestavil za še ne triletnega sinčka, in drugo odeto v žirovsko čipko. Ta, mala katrca, ki sta jo iz lego kock in z obilico domišljije naredila brata Mlinar, so potrpežljive žirovske klekljarice tako spretno odele v modro čipko, da je bila pred štirimi leti prava atrakcija klekljarskih dni.